V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Ob vodki verjetno najprej pomislimo na to, da ta žgana pijača izvira iz Rusije, kar še posebno draži Poljake. A kot menijo nekateri, ne glede na to, ali so prvi vodko destilirali v Rusiji ali na Poljskem, največ so k prepoznavnosti te pijače prispevali Američani. Razširjeno mnenje je tudi, da je narejena iz krompirja, a v resnici je je večina izdelana iz žit, predvsem koruze in pšenice, tradicionalno žito za izdelavo vodke v vzhodni Evropi pa je še vedno rž. Vodka je tudi edina žgana pijača, ki jo lahko izdelamo iz česar koli, kar imamo na voljo, mora pa biti kmetijskega izvora. Sogovorniki: Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač: Martin Kržič, družinska žganjekuha Kržič; Matej Kolenko, družinska kmetija Kolenko; Andrej Kavčič, mala družinska destilarna žganih pijač Krucefix.

Če bi 100 Američanov vprašali, katera žgana pijača je najbolj ameriška, bi morda le eden ali dva najbolj zgodovinsko razgledana odgovorila, da je to applejack, jabolčno žganje. Tega v ameriških kolonijah na zahodu sprva niso pridobivali z destilacijo, ampak z redukcijo. Applejack je bila dolgo časa edina močna pijača prvih naseljencev, sploh na mejnih območjih ameriških kolonij, kjer niso imeli drugega naravnega vira za proizvodnjo alkohola kot jabolka. O tradiciji gojenja jabolk v ZDA in pozabljeni jabolčni alkoholni pijači, ki v ZDA doživlja pravo renesanso. Sogovornika: Noah Charney, Američan, ki že vrsto let živi v Kamniku; Lisa Laird Dunn iz ameriške družinske destilarne Laird and Company v Scobeyvillu. Zapiski First lady of applejack

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Nekateri tekilo uvrščajo med vrhunskih pet žganih pijač, kjer imata mesto na primer tudi viski in rum. A v nasprotju z rumom, ki ga delajo povsod, kjer raste sladkorni trst, je tekila lahko narejena le v Mehiki, in sicer le v regijah, določenih z zakonom. Ena izmed najbolj znanih je Jalisco s polji modrih agav, edine agave, iz katere je lahko narejena mehiška nacionalna pijača. Drugače pa je pri mezcalu, ki je splošno ime za žgano pijačo iz agav. Podobno kot rum so tudi tekilo v Mehiki začeli delati šele po prihodu Špancev, ki so iz Evrope prinesli kotle za žganjekuho in znanje o pripravi žganih pijač, ter začeli destilirati staro azteško pijačo bogov, imenovano pulke.Sogovorniki Maria Del Pilar Santos Esquivel, klinična nutricionistka in lastnica spletne trgovine El Merkadito; Andrej Colarič, skrbnik spletne strani tekoce-zadeve.si; Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Izpostavljamo slovenskega posebneža, brinjevec. Slovenci smo namreč edini na svetu, ki iz brinovih jagod kuhamo žganje in brinje ne le namakamo v njem. Zaradi veliko eteričnih olj in trpkega okusa ima zelo specifičen okus in vonj, številni pa menijo, da je "brinovček" bolj kot žganje zdravilo, ki bi ga morali prodajati tudi v lekarnah. Sogovorniki Klemen Bizjak, predsednik Društva, ljubiteljev domače žganjekuhe; Samo Kenda, mojster destilar iz destilarne Berryshka; Erik Sarkič, destilarna BrinGin; Noah Charney,Američan v Slovenjii.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Vzhodna Azija je domovina najbolj prodajane žgane pijače na svetu. To ni ne vodka, ne viski, ne rum, to je sodžu. Nacionalni korejski pijači rečejo tudi korejska vodka in je tradicionalno narejena iz riža. Po korejski vojni, leta 1965, ko je takratna vlada zaradi pomanjkanja riža izdelavo sodžuja iz riža prepovedala, so to žgano pijačo začeli izdelovati iz tapioke in sladkega krompirja. Če je korejski sodžu najbolj prodajana žgana pijača, ki pri nas ni prav zelo znana, pa je veliko bolj znan japonski sake, ki pa ni niti žganje niti vino, pač pa je po izdelavi najbolj podoben pivu s posebno dvojno vzporedno fermentacijo. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon; Matevž Vidmar, somelje v japonski restavraciji Maru; Andrej Colarič, skrbnik spletne strani tekoce-zadeve.si.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Tretjo epizodo začenjamo z zlobneži, ki pravijo, da če bi na Irskem in Škotskem uspevalo sadno drevje, tudi viskija kot takega svet ne bi poznal. Destilacija ječmena in ostalih žit ter zorenje viskija je namreč zelo zahteven in filigransko natančen posel, ki so ga na severu Britanskega otočja povzdignili v znanost in od koder se je razširil po zemeljski obli. Danes najbolj kakovostnih ne proizvajajo le v njegovi domovini, ampak v sam vrh sodijo tudi viskiji iz Indije, z Japonske, iz ZDA in iz Kanade. Zato niti ne čudi, da je ta žitni destilat najbolj poznana in najbolj priljubljena žgana pijača na svetu. Sogovorniki:   Samo Kenda, mojster destlacije iz destilarne Berryshka;  Matevž Vidmar, sommelier za azijske pijače;  Ivan Rauber, poznavalec viskijev iz klubu Scotch Malt Whisky Society v Edinburghu;  Marija Sotnikova Štravs, jezikoslovka.   

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. S Karibi najbolj povezujemo rum. Edino surovino, iz katere pridelujejo rum, so na Karibe prinesli kolonialisti, ki so s seboj vzeli tudi kotle in znanje o izdelavi žganih pijač, ki so jih poznali. Zato imamo različne vrste ruma. Francoskega, pri katerem je rum narejen iz fermentiranega soka sladkornega trsa, ter angleškega in španskega, pri katerih je rum destilat iz fermentirane melase. Iz sladkornega trsa pa je tudi kašasa, nacionalna pijača v Braziliji. Z rumom je povezan tudi temnejši del zgodovine, zasužnjevanje ljudi, ki so delali na plantažah sladkornega trsa. Zato je rum pijača, zaradi katere so nekateri obogateli, drugim pa je pomagala pozabiti njihovo revščino ali pa dala pogum. Sogovornika: Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač; Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta, kubanski glasbenik.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Prvo epizodo začenjamo z destilatom, ki je tesno povezan z zgodovino destilacije same in pijačo, ki nosi ime, ki povzroča precej zmede. Vsak konjak je namreč brendi, vsak vinjak pa še zdaleč ni konjak. Sogovorniki: Jure Štalcar, glavni enolog vinske kleti Metlika; Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač; Vladimir Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, ki se je posvetil vinarstvu.

Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli. "Kar je najpreprosteje, je tudi najpreprosteje zamočiti. Popolnoma. Skrivnost tiramisuja je uravnotežiti sladkobo. Biti mora lahek kljub sicer težkim sestavinam. Kava se mora čutiti, a ne sme prevladati. Piškoti morajo biti sočni, a ne razmočeni … o receptu pa … ne morem ga razkriti, ker bi te moral na koncu intervjuja ubiti." Tako pripravo opiše Maxx, kuhar in lastnik lokala Raw Pasta na Trubarjevi v Ljubljani, ki ne le da pripravlja najboljše testenine v mestu, njegovo poslanstvo je širiti italijansko kulturo prehranjevanja med slovenskimi prijatelji, kot pravi svojim strankam. Pripravlja najboljši tiramisu v Ljubljani.

Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji

Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii.Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V četrti epizodi smo se odpravili na vzhod naše celine in pripravili borščTokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii. Boršč je tradicionalna vzhodno evropska jed, enolončnica iz govejega ali svinjskega mesa in zelenjave, med katero je na prvem mestu rdeča pesa, ki mu daje značilno rdečo barvo. Jed v številnih izpeljankah poznajo v vseh deželah med Črnim morjem in Baltikom - najbolj doma je v Ukrajini, pa tudi številnih drugih državah bivšega sovjetskega bloka. Boršč bi najlažje opisali kot vzhodnoslovanko gosto juho, ki jo kuhajo v Ukrajini in Rusiji,  na Poljskem in Romuniji, pa Moldaviji in Belorusiji, pribaltskih deželah  in številnih drugih državah bivše Sovjetske zveze.   Vprašanje, ali je boršč bolj ukrajinski ali bolj ruski ali celo beloruski, je posledica zgodovinskih okoliščin, saj prve omembe te jedi segajo v srednji vek in čas Kijevske Rusije, ki so jo na iz današnjega ukrajinskega glavnega mesta vodili kijevski knezi in skandinavski trgovci imenovani Rusini. Kijevska Rusija danes velja za zibelko treh sodobnih vzhodnoslovanskih narodov: Belorusov, Rusov in Ukrajincev,   zgodovinarji vseh treh narodov pa poskušajo zgodovino te srednjeveške države pripisati le sami sebi. Priporočamo: Ievgen Klopotenko: Prej sem kuhal za zabavo, zdaj kuham, da rešujem življenja Fotogalerija: BorščFoto: Polina Tankilevitch/pexels.com Fylipenko Bogdana Evgeniya Maria    

V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V tretji epizodi smo šli v Grčijo in pripravili znamenito musakoV tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije,  ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Musaka je zloženka popečenih rezin jajčevcev in krompirja z dvema omakama, mesno paradižnikovo in bešamelom. Jed je ime dobila v Grčiji in se razširila po Balkanu in Bližnjem vzhodu ter osvojila svet. Musaka obstaja v nešteto izvedbah, a le ena je grška in čeprav ima antične korenine, je v današnji obliki nastala šele pred dobrimi 100 leti. Fotogalerija: Musaka kot jo pripravi Napo Boštjan Napotnik - Napo Natassa Petra Foto: osebni arhiv in kruhinvino.com

Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačena pa je na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost.Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V drugi epizodi pripravljamo čevapčičeTokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo, malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačeni pa so na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna  jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru.  A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost. Čevapčiče smo pripravljali skupaj z izredno profesorico novejše zgodovine na Filozofski fakluteti v Banja Luki Slavojko Beštič Bronza, Grujico Ivkovičem, dolgoletnim profesorjem na gostinski šoli v Leskovcu, kjer je med drugim poučeval tudi predmet Roštilj ter Aliso Karalič, vodjo lokala 10 V Pol v Štepanjskem naselju v Ljubljani in Mariem, ki v 10 V Pol pripravlja tudi čevapčiče.  Fotogalerija: Slavojka Beštić-Bronza Mario za žarom v 10 V Pol Mario in Alisa  

Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede okoli sveta 2 gremo na Tajsko, privoščili pa si bomo znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepozavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai.Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se bomo okoli sveta odpravili s kuhalnico. V prvi epizodi si bomo privoščili znameniti pad thaiTudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede: Po svetu 2 smo šli na Tajsko, privoščili smo si znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni  z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepoznavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka.   Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica;  Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai. Fotogalerija: Prakobsin Thanapanyarak - Edže Prakobsin Thanapanyarak - Edže in Sara Marinko Prakobsin Thanapanyarak - Edže in Sara Marinko Kitiya Srimaratn

Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.Nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedemZa konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.

Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadatiNekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.

Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeliDober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.

V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah. Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarikeV Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah.

Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severaČeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.

Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.Kako je v zadnjih 100, 150 letih osvojila svet?Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.

Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.Razlike med kitajskimi gastronomskimi regijamiKot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.

V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesaV tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik.

Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.Zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinomKitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.

Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državiPrva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi.

Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. V sklepni oddaji šeste sezone smo tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama.Za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hraniDanes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. Mi smo v sklepni oddaji šeste sezone tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama. RECEPT Sladoled s tartufi po receptu Primoža Dolničarja  jajca sladkor  sladka smetana sveži tartufi  Ločimo rumenjake in beljake. V eni posodi iz beljakov naredimo sneg, v drugi stepemo sladko smetano, v tretji pa rumenjake in sladkor. Nato previdno vmešamo sneg v sladko smetano in nato še rumenjake s sladkorjem. V posodico vlijemo nekaj te mase in  nanjo naribamo tartufe ter prelijemo s preostankom mase. Postavimo v zmrzovalnik, da se sladoled strdi. Sladoled postrežemo z vročo marmelado iz brusnic, trnulj ali iz  kakšnih drugih divjih sadežev. In če nam je ostalo še kaj tartufov jih po sladoledu, preden ga postrežemo, povrh še malo naribamo.  Beli tartufiFoto: Val 202 Črni tartufiFoto: Val 202 Branko ČrednakFoto: Val 202 Nabiranje tartufovFoto: Val 202 Nabiranje tartufovFoto: Val 202 Nabiranje tartufovFoto: Val 202

Prejšnje oddaje Mimo grede V divjini smo namenili bolj hrani in temu, kaj vse lahko pripravimo iz divjih rastlin, v tokratni pa smo pokušali pijače. V naši naravi rastejo rastline, iz katerih lahko pripravimo ne le nadomestek kave, pač pa tudi kakava. Seveda pa omenimo tudi kaj močnejšega, oziroma je to storila sogovornica Veronike Gnezda.Sok iz drnulj, vino iz jerebike, kavni nadomestek iz navadnega potrošnika oziroma cikorije, iz korenine potočne sretene pa lahko pripravimo celo nadomestek kakavaSlovenija je zaradi prepleta različnih habitatov bogata z užitnimi vrstami divjih rastlin. S temi se ukvarja tudi Andreja Papež Kristanc, biologinja in avtorica knjige Zeliščar na sprehodu, ki je skupaj s soprogom leta 2015 ustanovila Zavod za uporabno botaniko Divji vrt. foto: Osebni arhiv Andreje Papež Kristanc Divji vrt je neobdelan, a na njem vse dobro zraste, pravi Andreja, ki se je bolj poglobila v divjo prehrano in kulinariko, ta je bila tudi tema njene diplomske naloge. Vedno rada eksperimentira tudi pri pijačah iz divjih rastlin. Povedala nam je, kako omediti drnulje, plodove rumenega drena, iz katerega lahko pripravite izjemno okusen sok, izkušnje ima tudi z vinom oziroma penino iz jerebike. V naši naravi rastejo rastline, iz katerih lahko pripravimo ne le nadomestek kave, pač pa tudi kakava. Divja hrana je rdeča nit tudi v kuhinji Marka Pavčnika, kuharskega mojstra in lastnika restavracije Pavus, ki nam je povedal, kako je sam eksperimentiral pri pripravi pijač iz divjih rastlin.

V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.Zakaj je divja, samonikla hrana, ki jo najdemo v naravi, vse bolj priljubljena in jo v sodobnem času pogosteje kot kadar koli prej tako čislamo?Prvič zato, ker bolj eko in bio in organska hrana sploh ne more biti. Potem zato, ker je trajnostna, saj je ne uvažamo z drugih koncev sveta, je lokalna superhrana, obogatena z okusi, vitamini in minerali. Najbrž tudi zato, ker je zastonj, če divjo hrano res najdemo sami v  naravi in je ne kupimo na tržnici. In nenazadnje zato, ker jo ulovimo, naberemo z lastnimi rokami in tako prebudimo dolgo speče, prvinske, nabiralniške vzgibe, zapisane globoko v naših prazgodovinskih genih ... Pa še trendovsko je, če si toliko kulinarično razgledan, da posegaš po divjih sestavinah.    V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik, brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena iz Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo. RECEPTI Dva preprosta recepta s čemažem po priporočilu Primoža Dolničarja, ki dodaja tudi recept za vložene trtine liste. ČEMAŽEV SHRANEK čemaž olje sol Postopek priprave: Bolj preprosto ne gre – zmeljemo čemaž, olje in sol ter shranimo v kozarčke za vlaganje. ČEMAŽEV  PESTO 300 g čemaža  10 g soli   200 ml oljčnega olja    2 žlici naribanega parmezana  3 jedilne žlice oreščkov (pinjole, pistacije, mandlji ali orehi) Postopek priprave: Čemaž, sol in olje pretlačimo s paličnim mešalnikom, dodamo parmezan in oreščke in še malo zmeljemo. Shranimo v sterilizirane kozarčke za vlaganje. VLOŽENI TRTINI LISTI mladi neškropljeni trtini listi  sol Postopek priprave: Mlade trtine liste operemo, odrežemo peclje in blanširamo tri minute. Liste vzamemo iz kropa in ohladimo v hladni vodi. Zvijemo jih v rolice in naložimo v kozarce za vlaganje. V vsak kozarec vsujemo žičko soli in zalijemo s kropom ter zapremo. Pred uporabo liste speremo z vodo in v njih zavijemo nadev za običajne ali veganske sarme. ČemažFoto: Val 202 KopriveFoto: Val 202 Divja pesa s krompirjem in sardelicamiFoto: Val 202 Divji porFoto: Val 202 Divji por in divja pesaFoto: Val 202 Divji porFoto: Val 202 Divji špargljiFoto: Val 202 Vloženi trtini listiFoto: Val 202 Branko ČrendakFoto: Val 202 Katja ReboljFoto: Val 202 Karmen GajšekFoto: Osebni arhiv Primož DolničarFoto: Osebni arhiv

Nekoč so rekli, da želod v žepu prinaša srečo. No, gotovo je tudi dober obrod želoda v časih, ko je bilo pomankanje drugih dobrin, pomenil veliko srečo. Pražili so ga za kavo in ga mleli za moko. Uporaba želoda v prehrani se je z leti sicer opuščala, nekateri pa so to spet obudili. Kje pečejo odličen kruh iz želodove moke in kak okus ima želodov kavni nadomestek? V hrastov gozd nas je s sogovornikoma popeljala Veronika Gnezda.Že naši predniki so poznali uporabo želoda, ki je prišel še posebej prav v obdobju pomanjkanja kave Nekoč so rekli, da želod v žepu prinaša srečo. No, gotovo je tudi dober obrod želoda v časih, ko je bilo pomankanje drugih dobrin, pomenil veliko srečo.  Pražili so ga za kavo in ga mleli za moko. In prav njegova uporabnost nekoč je k obuditvi želodove kave in moke spodbudila Ireno Ekart. Kot pravi, je treba poudariti, da želod za rast, pridelavo, predelavo in skladiščenje ne zahteva nobenih kemičnih snovi. Je pa grenak, zato ga je treba pred uporabo obdelati – vsebuje namreč tanine.     Raziskovanje uporabe želoda so se lotili tudi na Živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra v Ljubljani, kjer pečejo odlične piškote in kruh oziroma pekovsko pecivo, poimenovano želodko z deležem želodove moke. Recept zanj nam je povedal učitelj praktičnega pouka in vodja pekarske delavnice Mišo Kolar. Recept za kruh z deležem želodove moke za 1 kg mase 40 % črne pšenične moke 30 % polbele pšenične moke 30 % želodove moke 2 % soli 3 % kvasa 70 % vode, oziroma to dodajate po občutku, najprej morda malo manj in postopoma več, da je lepši volumen

Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta je tista, ki se pojavlja zunaj svojega naravnega območja, ima potencial širjenja, njeno pojavljanje pa je posledica namernega ali nenamernega človekovega vnosa na novo območje. In ko taka vrsta v ekosistemih trči ob druge vrste, ki sobivajo v ravnovesju, začne izrivati domorodne vrste in ravnovesje se poruši. Takrat tujerodna vrsta dobi predznak invazivna. A invazivke so lahko tudi uporabne: mnoge so vir celuloze in lesa, iz njih lahko izdelujemo barvila, pripravke prosti vrtnim škodljivcem, številne so medovite in tako naprej. Mi bomo v tokratni oddaji Mimogrede v divjini spoznali tiste, ki jih lahko pojemo.Spoznali smo nekaj užitnih invazivk, ki uspevajo pri nas, med drugimi topinambur, mirabolano in najbolj problematično, japonski dresnikBrez tujerodnih rastlih bi bil naš jedilnik izjemno dolgočasen. Koruza, krompir, paprika, paradižnik in tako naprej so rastline, ki so pri nas naturalizirane in brez skrbi človeka pri nas ne bi uspevale. Težave se pojavijo, ko se tujerodne vrste tako zelo udomačijo, da se nenadzorovano, brez pomoči človeka širijo v naravnem okolju.   Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta je tista, ki se pojavlja zunaj svojega naravnega območja, ima potencial širjenja, njeno pojavljanje pa je posledica namernega ali nenamernega človekovega vnosa v novo območje. In ko taka vrsta v ekosistemih trči ob druge vrste, ki sobivajo v ravnovesju, ogroža domorodne vrste in ravnovesje se poruši. Takrat tujerodna vrsta dobi predznak invazivna. A invazivke so lahko tudi uporabne: številne so vir celuloze in lesa, iz njih lahko izdelujemo barvila, pripravke proti vrtnim škodljivcem, številne so medovite in tako naprej. V tokratni oddaji smo spoznali tri, ki so jih pod drobnogled vzeli pod pokroviteljstvom evropskega projekta APPLAUSE (Alien PLAnt SpEcies), ki ga je financiral Evropski sklad za regionalni razvoj, pri katerem so sodelovale naše sogovornice dr. Irena Vovk in dr. Vesna Glavnik z Odseka za prehrambeno kemijo Kemijskega inštuituta v Ljubljani in Marjeta Cevc, predavateljica kuharstva na BIC Ljubljana. Pod pokroviteljstvom projekta pa je nastala tudi knjižica Okusne jedi iz invazivnih tujerodnih rastlin. Japonski dresnikFoto: Projekt APPLAUSE, MOL MirobalanaFoto: Projekt APPLAUSE, MOL MirobalanaFoto: Projekt APPLAUSE, MOL Navadna robinijaFoto: Projekt APPLAUSE, MOL TopinamburFoto: Projekt APPLAUSE, MOL TopinamburFoto: Projekt APPLAUSE, MOL Dr. Irena Vovk in dr. Vesna Glavnik s Kemijskega inštitutaFoto: Val 202 Marjeta Cevc, BICFoto: Val 202 Knjižica Okusne jedi iz invazivnih tujerodnih rastlinFoto: Val 202

Če že pogrešate poletje in cvetoče travnike, bo današnja oddaja Mimo grede v divjini prava vsebina za vas. V tokratni oddaji se bomo spomnili poletja in z rastlinami bogatih travnikov ter predstavili nekaj rastlin, ki so še kako dobre in dobrodošle za popestritev vsakdanjih jedi. Na Kozjansko vaju povabita Veronika Gnezda in njena sogovornica Karmen Gajšek, na koncu pa po kak divji recept zavijemo še v Laško k šefu Marku Pavčniku.Med okusnimi rastlinami so tudi take, ki jih imajo številni za nadležen vrtni plevel, pa tudi praženi poganjki trpotčevih cvetov oziroma travniški ocvirkiŠe pred pravim mrazom smo se še malo spomnili poletja in z rastlinami bogatih travnikov, zato bomo predstavili nekaj rastlin, ki so še kako dobrodošle za popestritev vsakdanjih jedi. Naša vodnica po kozjanskih travnikih je bila Karmen Gajšek, nabiralka in zeliščarka, ki jo vprašanje "Kje so tiste rožice?" žene v nabiralniško raziskovanje ekosistemov, ter v prepoznavanje in predstavljanje vsega, kar je užitno in zdravilno v divjini. Ena takih rastlin je na primer navadni tolščak ali portulak, ki ga nekateri vztrajno pulijo iz zemlje, čeprav ima ta plevel okus po limoni in je v kuhinji zelo uporaben. Taka so tudi koprivina semena, ki so jih že nekoč namakali v vino, marsikdo pa si ne predstavlja polente brez travniških ocvirkov, kot jim je pravil Dario Cortese. Karmen Gajšek Foto: osebni arhiv Travniški oslad Foto: Hans/Pixabay Tolščak Foto: WikimediaImages/Pixabay Navadni rebrinec Foto: WikimediaImages/ Pixabay Kozja brada Foto: Vinding/Pixabay Črna detelja Foto: Hans/Pixabay Trpotčeve popke večkrat pripravi tudi kuharski mojster Marko Pavčnik, ki smo ga obiskali na gradu Tabor Laško v restavraciji Pavus. foto: Rok Deželak

Tokrat smo se v oddaji Mimogrede v divjini odpravili na morje in spoznali nenavadne rastline, ki ljubijo slana tla. Pravzaprav uspevajo le na slanih tleh in nikjer drugje. V botaniki jih poznamo pod skupnim imenom halofiti ali slanuše in vse po vrsti so užitne. Večinoma so slanuše manjše, grmičaste rastline z odebeljenimi, mesnatimi listi v katerih se nabira slana voda, zato jih pred uživanjem praviloma ne solimo. Na kratki slovenski obali najdemo ogromno vrst na kupu, toliko, kot jih je sicer raztresenih po celotni vzhodni jadranski obali. Tja se je odpravil tudi Miha Švalj.Halofiti ali slanuše so bile nekoč pogosto na mizi ljudi, ki so živeli ob morju, sploh na mizah solinarskih družin, ki so jih na obalnih tržnicah prodajali povite v šopkeTokrat smo se v oddaji Mimo grede v divjini odpravili na morje in spoznali nenavadne rastline, ki ljubijo slana tla. Pravzaprav uspevajo le na slanih tleh in nikjer drugje. V botaniki jih poznamo pod skupnim imenom halofiti ali slanuše in vse po vrsti so užitne. Po večini so slanuše manjše, grmičaste rastline z odebeljenimi, mesnatimi listi, v katerih se nabira slana voda, zato jih pred uživanjem praviloma ne solimo. Na kratki Obali najdemo veliko vrst na kupu, toliko, kot jih je sicer raztresenih po celotni vzhodni jadranski obali. Čeprav obstaja več vrst slanuš, so v kulinariki najbolj priljubljene in okusne grmičasta členjača, tolščakasta loboda ter navadni osočnik, ki mu v Italiji pravijo kar morski špargelj, zelo priljubljena rastlina pri gurmanih pa je tudi morski koprc ali motar. Vse halofitne vrste ob naši Obali dobro pozna Iztok Škornik, naravovarstveni nadzornik v Krajinskem parku Sečoveljske soline, na hitro pa smo obiskali tudi kuharja Darka Klemna, ki bo kot prvi pri nas s prijateljem slanuše gojil na slani njivi v Sečoveljskih solinah. Edinega slovenskega kuharja z oddajo na TV kanalu 24 Kitchen Primoža Dolničarja pa smo prosili, naj nam slanuše skuha: pripravil je tri variacije blanširanega osočnika za popolno morsko kosilo ali večerjo. Iztok ŠkornikFoto: Val 202 Solno polje s halofitiFoto: Val 202 Sečoveljske solineFoto: Val 202 Sečoveljske solineFoto: Val 202 Navadni osočnikFoto: Val 202 Morski koprc Grmičasta členjačaFoto: Val 202 Morski koprcFoto: Val 202 Tolščakasta lobodaFoto: Val 202

Kot so sezonske rastline, je sezonska tudi naša oddaja Mimo grede. V prvih smo se ukvarjali z izzivi vrtičkarstva, potem smo se preselili? v kleti in kuhinje, kjer smo obdelali, posušili, vkuhali ali kako drugače predelali sadove svojega dela za ozimnico.?To pomlad smo se s kuhalnico odpravili po svetu, zdaj pa je čas, da gremo na bližnje travnike, v gozd in tudi na morje. V šesti sezoni bomo spoznavali bolj ali manj znane užitne divje rastline in njihove plodove. In jih seveda s pomočjo tistih, ki so spretni s kuhalnico, tudi skuhali ali kako drugače pripravili. V prvi oddaji gremo v čas po zimi, ko nekateri že komaj čakajo na prve poganjke regrata, čemaža, morda cvetov trobentice. A pomlad prinaša še več možnosti, kako si popestriti naše običajne jedi z divjo hrano. V divjini je bila Veronika Gnezda.Med spomladansko divjo hrano najdemo tudi divji regrat oziroma krompirjevko, ki ima res okus po krompirjuKot so sezonske rastline, je sezonska tudi naša oddaja Mimo grede. V prvih smo se ukvarjali z izzivi vrtičkarstva, potem smo se preselili v kleti in kuhinje, kjer smo obdelali, posušili, vkuhali ali kako drugače predelali sadove svojega dela za  ozimnico. To pomlad smo se s kuhalnico odpravili po svetu, zdaj pa je čas, da gremo na bližnje travnike, v gozd in tudi na morje. V šesti sezoni bomo spoznavali bolj ali manj znane užitne divje rastline in njihove plodove. In jih seveda s pomočjo tistih, ki so spretni s kuhalnico, tudi skuhali ali kako drugače pripravili. Čeprav je jesen, ko bodo šele s prvo slano dozoreli in izgubili trpek okus divji sadeži, kot so drnulje in trnulje, smo se v prvi oddaji Mimo grede spomnili pomladi in tistih prvih rastlin, ki jih lahko naberemo in iz njih pripravimo sveže jedi. Te nam je predstavila Katja Rebolj, doktorica biokemije, poznavalka in raziskovalka lokalnih jedi ter zdravilnih rastlin. Pljučnik je na primer odličen kot priloga ali v palačinkah, vijolice v biskvitu ali drugih sladicah. Dr. Katja Rebolj regrat, vijolice, marjetice, pljučnik, deveterolistna konopnica in vraničnik vijolice pljučnik krompirjevka Foto: Sonja Ravbar krompirjevka Foto: Sonja Ravbar Divjo hrano pri pripravi jedi veliko uporablja tudi kuhar Marko Pavčnik, šef in lastnik restavracije Pavus na Gradu Tabor Laško. Sam pozna veliko divjih rastlin, veliko je užitnih, pravi, a tudi veliko kulinarično nezanimivih. Med njihovimi hišnimi jedmi je na primer juha iz 15-ih divjih trav, zeli, plevelov. Pripravljajo pa tudi sladoled iz zajčje deteljice. Kuhar Marko PavčnikFoto: Osebni arhiv Marka Pavčnika Grad Tabor Laško, v katerem domuje restavracija Pavus. Foto: Boris Vrabec

Makron je drobno francosko pecivo različnih okusov: dva piškota narejena iz stepenih beljakov, mandljeve moke in sladkorja, med njima pa je okusno polnilo. Makroni veljajo za eno najbolj prepoznavnih, cenjenih in prefinjenih slaščic, ob pripravi katere se tudi največjim mojstrom obrti zastresejo roke, ker je njena priprava tako delikatna. Foto: Atelier Karim Ena najbolj prepoznavnih, cenjenih in prefinjenih slaščic, ob pripravi katere se tudi največjim mojstrom obrti zatresejo roke, ker je njena priprava tako delikatnaMakron je drobno francosko pecivo različnih okusov: dva piškota narejena iz stepenih beljakov, mandljeve moke in sladkorja, med njima pa je okusno polnilo. Pramakrone so pekli že v samostanih v Beneški republiki od 8. stoletja dalje, a podobo, kot jo poznamo danes, so dobili šele leta 1930, ko so v znameniti pariški slaščičarni Laduree dve polovički makronov zlepili skupaj s polnilom. V svetu slaščičarstva poznamo dve glavni tehniki za izdelavo makronov: francosko in italijansko. Pri francoski penasto testo za makrone, meringo, dobimo tako, da v stepene beljake previdno dodajamo sladkor v prahu, pri italijanski pa v stepene beljake vmešavamo vroč sladkorni sirup. V obe nato vmešamo še mandljevo moko. Francoske makrone smo pripravljali skupaj z Amandine Dubreuil Perronnet, atašejko za francoski jezik na Francoskem inštitutu v Ljubljani in s Karimom Merdjadijem, priznanim slaščičarjem, ki se je med drugim izobraževal tudi v deželi makronov, njegove sladice pa lahko okusite v Atelier Karim. Fotogalerija priprave makronov Amandine Dubreuil Perronnet Karim Merdjadi Foto: Amandine Dubreuil Perronnet, Atelier Karim

Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj kot pečemo, dimimo večje kose mesa. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno obratno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ velja pravilo, da bolj kot je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje. Foto: Peter HajduNačin priprave mesa, ki so ga Američani povzdvignili v umetnostBarbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj dimimo večje kose mesa kot pečemo. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno nasprotno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ-ju velja pravilo, da bolj ko je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje. Rebra so nared, ko gre meso lepo od kosti, a ne razpada. V grobem velja, da svinjska rebra pripravljamo do sedem ur, svinjsko pleče do deset ur, kralja BBQ-ja, goveje prsi – brisket, pa tudi do 16 ur in več. Les sadnih dreves je primeren za dimljenje svinjine in perutnine, govedina pa potrebuje močan dim, denimo les hrasta in ameriškega oreha. Kaj pa priloge? Pri teh Američani ne komplicirajo. Praviloma so to le kruh, krompir, solata, koruza in popečena zelenjava ter različne omake in pomake. O fenomenu ameriškega barbecueja govorijo Američan iz Kamnika Noah Charney, Peter Hajdu iz Ljubljane, ki že dolga leta ureja spletišče Žarovnije in je soustanovitelj BBQ društvo Slovenije, ter "pitmaster" Jim Johnosn iz Indiane, inštruktor združenja KCBS. Recept za BBQ spare ali baby back ribs, kot jih pripravi Peter Hajdu   Predpriprava: kos svinjskih "spare ribs" ali "baby back ribs" očistimo in odstranimo opno na spodnjem delu. Če vaš mesar nima tako pripravljenih reber, običajnemu kosu odstranite zgornji sloj slanine, razen mesa nad in med kostmi.    Priprava:   Rebra premažemo z oljem ali gorčico ter posujemo z "rubom", začimbami za BBQ, med katerimi mora biti tudi sladkor.  V dovolj velikem žaru s pokrovom razžarimo oglje, a samo na eni strani žara, najbolje je, da uporabimo posebno posodo za žerjavico.    Ko temperatura v žaru doseže okoli 110 stopinj Celzija, rebra položimo na rešetko, a ne nad žerjavico. Navlažene sekance ali kose lesa položimo na žerjavico in žar pokrijemo.  Pomembno je, da ves čas vzdržujemo temperaturo v žaru na okoli 110 stopinj Celzija. Po približno treh urah je meso osušeno in prekajeno, zato ga ne dimimo več. Naslednje tri ure ga vlažimo tako, da ga nežno škropimo z jabolčnim kisom.  Po približno 6–7 urah, ko meso odstopi od kosti, a ne razpada, so rebra nared. Če želimo, jih lahko pol ure pred tem, preden so končana, premažemo z BBQ-omako ali glazuro.   Fotogalerija: Noah CharneyFoto: Noah Charney Jim JohnsonFoto: FB stran Jima Johnsona Peter HajduFoto: Žarovnije Vir: arhiv sogovornikov, Žarovnije

Ulična prehrana se v družbi nenehno razvija in spreminja ter sledi globalnim trendom. Pri nas sta bila zastavonoši ulične prehrane nekje do 80. let bolj kot ne le burek in pleskavica v lepinji, morda tudi hot dog, malo kasneje pa še pica in hamburger. Slovencem v tem tisočletju, kljub trudu številnih, ni uspelo prepoznati kranjske klobase kot polnopravne članice fast food skupnosti, zato pa sta bila veliko bolj uspešna kebab in zadnjih nekaj let tudi azijski kralj bližnjevzhodne ulične ponudbe hrane, falafel. To je tudi ena rednih uličnih veganskih jedi in prav to dejstvo je pripomoglo, da je postala jed v zadnjih letih izjemno priljubljena v zahodnem svetu. Izvira iz Egipta, domovinsko pravico ima v prav vseh državah Levanta ter širše Bližnjega vzhoda in je jed, ki jo imajo za svojo tako Judje kot Arabci v tem nemirnem delu sveta. Kako iz zmlete čičerike ali boba pripraviti najbolj prepoznavno jed Bližnjega vzhoda?Kako iz zmlete čičerike ali boba pripraviti najbolj prepoznavno jed Bližnjega vzhoda?Ulična prehrana se v družbi nenehno razvija in spreminja ter sledi globalnim trendom. Pri nas sta bila zastavonoši ulične prehrane nekje do 80ih let bolj kot ne le burek in pleskavica v lepinji, morda tudi hot dog, zadnja leta pa se picam in hamburgerjem uspešno ob bok umeščata še kebab in kralj bližnjevzhodne ulične ponudbe hrane, falafel. To je tudi ena rednih uličnih veganskih jedi in prav to dejstvo je pripomoglo, da je postala jed v zadnjih letih izjemno priljubljena v zahodnem svetu. Kako iz zmlete čičerike ali boba pripraviti najbolj prepoznavno jed Bližnjega vzhoda, boste izvedeli v tokratni oddaji Mimogrede po svetu.

Naši predniki naj bi prve juhe skuhali okoli 20 tisoč let nazaj. Takrat enkrat je namreč prazgodovinski človek ugotovil, da lahko iz gline naredi posodo, jo utrdi v ognju ter uporabi za kuhanje. Najstarejši kuharski recept na svetu, zapisan v klinopisu, ki so ga razvozlali z babilonskih tablic je prav recept za juho, ovčjo obaro, star 4000 let. Pod drobnogled smo vzeli juho, ki prihaja iz vzhodne Azije, kjer juhe jemljejo zelo resno in so si, čeprav se ogromno območje razteza od Kitajske do Papue Nove Gvineje, močno podobne. Za mnoge pa je kraljica azijskih juh vietnamska goveja juha Pho Bo. Najbolj prepoznavna vietnamska nacionalna jedPho Bo je bistra goveja juha, postrežena z riževimi rezanci, kuhanim mesom ter svežimi zelišči in zelenjavo. Če pri nas juhe večinoma predstavljajo uvod v kosilo, v Vietnamu goveja juha predstavlja cel obrok, in sicer jo jedo za zajtrk: "Lahka je in hkrati nasitna, saj vsebuje tako testenine in meso kot zelenjavo in tekočino. Jemo pa jo tudi ... Pravzaprav kadar koli," pojasnjuje Vu Thi Huong, Vietnamka, ki že deset let živi v Sloveniji. Pho se je po Vietnamu in nato še svetu razširil z begunci: najprej po letu 1954 ob razdelitvi Vietnama s severa države na jug, po vietnamski vojni pa po vsem svetu. Zunaj matične države je največ vietnamskih restavracij v ZDA, v Evropi ter na Češkem in Slovaškem, kjer od 70. let živi številna vietnamska skupnost. Pho Bo, kraljico azijskih juh, smo pripravljali z Vu Thi Huong, Vietnamko, ki že deset let živi v Sloveniji, pred tremi leti pa je najprej v Mariboru, lani pa še v Ljubljani odprla restavraciji Dobro jutro Vietnam, kjer strežejo pristno vietnamsko hrano. Huong sicer po izobrazbi ni kuharica, ampak ekonomistka. Pho Bo, kot jo skuha mariborska Vietnamka Vu Thi Huong  Pho Bo, goveja jušna osnova po vietnamsko (za približno pet litrov) Sestavine:  2 kg govejih kosti 1 kg govejih ledij (šimbas) ali mesnatih reber ali drugega kosa s kostjo 1 srednje velika čebula 1 kos ingverja 5 stebelc (5 cm) limonine trave 3 cimetove paličice 7 janeževih zvezd 10 klinčkov 3 žlice koriandrovih semen 1 žlica semen kumine 1 košček mandarinine ali limonine lupine 1 košček kitajskega sladkega korena (Glycyrrhiza uralensis) 1 plod tsaoka ali amomuma  (Lanxangia tsaoko) Postopek:  V osoljen krop damo 2 kg kosti in en kilogram govejega mesa in kuhamo 5 minut. Odlijemo tekočino, dobro operemo meso, kosti in lonec. Natočimo svežih 8 litrov vode, dodamo oprano meso in kosti ter kuhamo juho na majhnem ognju. Sproti odstranjujemo pene, ki se neberejo na juhi. Po dveh do treh urah odstranimo kuhano meso, kosti kuhamo še približno tri ure, skupaj 6 ur. Ko je juha kuhana, jo precedimo, ostati mora cca. 5 litrov jušne osnove. Dodamo čebulo, ingver, limonino travo, cimetove paličice, klinčke in vse preostale začimbe (zadnji dve, ki ju je pri nas težko dobiti, lahko izpustite), a juhe ne solimo. Juho z začimbami kuhamo še dve uri, nato jo še zadnjič precedimo. Skleda Pho Bo za eno osebo Sestavine: cca. 50 g širokih riževih rezancev nekaj rezin kuhane in/ali pražene govedine 3 decilitre juhe nekaj rezin čebule 1 mlada čebulica 1 čili malo koriandra (svež ali suh) pest sojinih kalčkov pest narezane solate rezina limone poper ribja ali sojina omaka Postopek:  Široke rezance skuhamo po navodilih, za dobro pest jih damo v  srednje veliko skledo. Obložimo jih z nekaj rezinami kuhane in/ali nekaj rezinami pražene govedine. Dodamo nekaj rezin običajne čebule in eno, drobno narezano spomladansko čebulo, koriander, narezan čili, poper in vse skupaj pokapamo z ribjo omako (lahko jo nadomestimo s sojino), ki bo osolila juho. Dodamo juho, toliko, da pokrije rezance. Ob skledi phoja na krožniku posebej postrežemo sveže sojine kalčke, drobno narezano solato in rezino limone. Juho dodatno začinimo z ribjo, sojino, čilijevo in/ali hoisen omako. Fotogalerija:

Kdo med nami še ni jedel ribe s krompirjem: orade s pretlačenim krompirjem z blitvo, osliča s pomfrijem, sardelic s krompirjevo solato, postrvi s pečenim krompirjem? A le malo jedi je postalo tako globalno prepoznavnih kot je britanska klasika, fish'n'chips. Tokrat smo se v oddaji Mimogrede po svetu odpravili v Združeno kraljestvo, na Otok, ter spoznali sicer zelo preprosto jed, ki ima komplekso in zanimivo zgodovino, predvsem pa je to jed delavskega razreda in ena redkih, ki so si jo delavci iz Velike Britanije in njihove družine lahko privoščile pojesti zunaj. In je morda tudi zaradi prepostosti osvojila svet. Fish and chips je otoška klasika: ocvrti file bele ribe in krompirček, postrežena na papirju, je najbolj prepoznavna jed Združenega kraljestvaRibe in krompir so priljubljena kombinacija v večini nacionalnih kuhinj, ampak le en je fish'n'chips. Gre za zelo preprosto jed, ki ima kompleksno in zanimivo zgodovino, predvsem pa je to jed delavskega razreda in ena redkih, ki so si jo delavci iz Velike Britanije in njihove družine lahko privoščili pojesti zunaj. Morda je tudi zaradi svoje preprostosti osvojila svet. Fish'n'chips smo pripravljali z igralcem Lanom Artisom, ki se preživlja kot kuhar v londonskem pubu v Camdenu, in z marketinškim strategom in kuharjem Jasonom Hartleyem, ki prihaja iz Severne Anglije ter vodi podjetje Cultisan s sedežem v Ljubljani. Fish'n'chips batter* battle** Univerzalnega recepta za fish batter, tekočo zmes, v katero namočijo file pred cvrtjem, ni. Osnovna sestavina zanjo je le moka, ki ji lahko dodamo škrob, pecilni prašek ali sodo bikarbono ter različne začimbe kot so sol, poper, mleta paprika, česen v prahu, curry prašek, kajenski poper ... Suhi zmesi moke in začimb nato počasi dodajamo mehurčkasto tekočino. Nekateri prisegajo na močno, temno pivo, drugi na lažje svetlo. Testo lahko pripravimo tudi le z mineralno ali celo navadno vodo. Nekateri zmesi dodajo tudi stepen jajčni beljak, cela jajca, kis, kvas ... Suhe in mokre sestavine zmešamo v gosto, a še tekočo zmes. Pomokane ribje fileje namočimo v zmes in ocvremo na ponvi, v kateri je za prst olja, ali pa v globokem olju v fritezi. *Batter – zmes, v katero pred cvrtjem namočimo ribje fileje **Battle – bitka Fish'n'chips, kot ga pripravi Lan Artis, igralec v Londonu, ki se preživlja kot kuhar v londonskem pubu v Camdenu moka mleta paprika česen v prahu kajenski poper sol soda bikarbona temno pivo V moko dodamo mleto papriko, česen v prahu, kajenski poper in malo sode bikarbone. Suhi zmesi dodajamo temno pivo in mešamo. Vmešamo toliko piva, da zmes postane gosta kot dobro zreduciran golaž. Lan ocvre ribe v ponvi, v kateri je za prst olja. Fish'n'chips, kot ga pripravi Jason Hartley, marketinški strateg in kuhar iz Severne Anglije, ki vodi podjetje Cultisan s sedežem v Ljubljani moka jajce poper sol pivo pale ale Vse sestavine zmešamo v ravno prav gosto zmes, morda malo gostejšo kot za palčinke. Fileje bele ribe najprej pomokamo in nato namočimo v testo. Jason svetuje, da fileje do zlatorjave barve ocvremo v (nujno!) globokem olju na cca. 190 °C. Fotogalerija: Fotografije: Lan Artis

Buzara je preprosta jed z morskimi sadeži, predvsem škampi in školjkami, njena osnova pa je sveta mediteranska četverica: oljčno olje, peteršilj, česen in vino. Buzaro na belo in buzaro na rdeče smo pripravljali s chefom Draženom Lesico, ki predstavlja četrto generacijo gostincev iz Njivic na Krku, kjer sta njegova praded in prababica leta 1934 odprla restavracijo Rivica in Boštjanom Napotnikom, teoretikom in praktikom v kuhinji, vsestranskim avtorjem kuharskih knjig, kolumen, blogov in oddaj. Preprosta jed z morskimi sadeži, predvsem škampi in školjkami, njena osnova pa je sveta mediteranska četverica: oljčno olje, peteršilj, česen in vinoBuzara je doma od Istre do Dubrovnika in je pomemben del mediteranske gastronomije. Med raziskovanjem, od kod prihaja izraz, je Dražen Lesica, gostinec iz Njivic na Krku, prišel celo do teorije, da so poimenovanje prevzeli iz hebrejskega izraza 'bov sara', ki označuje drobni morski živelj, ki ostane v mrežah in je za ribiče brez trgovske vrednosti. Bolj verjetno pa je, da so jed poimenovali po značilnem kotličku iz časa Beneške republike, ki se je imenoval busara ali prirejeno buzara. Buzaro na belo in buzaro na rdeče smo pripravljali s chefom Draženom Lesico, ki predstavlja četrto generacijo gostincev iz Njivic na Krku, kjer sta njegova praded in prababica leta 1934 odprla restavracijo Rivica, in Boštjanom Napotnikom, teoretikom in praktikom v kuhinji, vsestranskim avtorjem kuharskih knjig, kolumen, blogov in oddaj. Buzara na rdeče s škampi, kot jo pripravi chef Dražen Lesica  Dražen Lesicafoto: rivica.hr Sestavine: sveži škampi olivno olje česen peteršilj paradižnikova mezga suho belo vino krušne drobtine Postopek:  V večjem loncu na olivnem olju nežno prepražimo na drobno sesekljan česen. Dodamo škampe, jih kratko podušimo in dodamo, če je le mogoče, domačo paradižnikovo mezgo in malo suhega belega vina. Na kratko pokuhamo, dodamo peteršilj, 'na prst' krušnih drobtin in preden jed odstavimo, še malo olivnega olja. Škampi so zelo nežna sestavina: če uporabljate sveže, je bolje, da jih kuhate minuto premalo kot minuto preveč! Buzara na belo s školjkami, kot jo pripravi Boštjan Napotnik - Napo Sestavine:  školjke olivno olje krušne drobtine žajbelj česen belo vino   Postopek:  Na blagem olivnem olju v večjem loncu in na ne premočnem ognju prepražimo drobtine in jim dodamo sesekljan svež žajbelj. Česen doziramo po svojih željah: ali s prepolovljenim strokom le premažemo ponev, lahko dodamo kar cele stroke in jih potem odstranimo. Lahko pa česen, če ga imate radi, nasekljate in dodate v poljubnih količinah. Dodamo dobro očiščene in oprane školjke (odprte zavržemo!), jih zalijemo z brizgom belega vina in lonec pokrijemo; med kuho ga tu in tam stresemo. Ko se vse školjke odprejo in pokuhajo, jih iz lonca prestavimo na krožnik. Tekočino, ki ostane v loncu, zreduciramo ali zalijemo do želene gostote ter z njo prelijemo školjke. Postrežemo takoj, še vroče! Fotogalerija:  Sestavine za pripravo buzare na belo Buzara na beloFoto: Miha Švalj Buzara na belo kot jo pripravi Boštjan Napotnik - Napo

Švedske mesne kroglice se od ostalih mesnih kroglic in svaljkov po svetu ločijo po tem, da so majhne in narejene iz zelo drobno mletega mesa. Najbolj prepoznavna švedska jed pa postanejo v trenutku, ko jih postrežejo v rjavi smetanovi omaki s krompirjevim pirejem, vloženimi kumaricami in sladko-trpkimi brusnicami. Najdemo jih na celotni paleti gastronomske ponudbe dežele: so hkrati poceni hrana iz zmrzovalnika in visoka kuhinja, ponujajo jih tako v uličnih "fast foodih" kot restavracijah višjih kategorij.Hrana za vsak dan, a kljub temu so na Švedskem obvezna praznična hrana, ki mora biti na mizi vsaj ob večjih praznikih, kot sta božič in velika nočŠvedske mesne kroglice se od drugih mesnih kroglic in svaljkov po svetu ločijo po tem, da so majhne in narejene iz zelo drobno mletega mesa. Najbolj prepoznavna švedska jed pa postanejo v trenutku, ko jih postrežejo v rjavi smetanovi omaki s krompirjevim pirejem, vloženimi kumaricami in sladko-trpkimi brusnicami. Najdemo jih na celotni paleti gastronomske ponudbe dežele: so hkrati poceni hrana iz zmrzovalnika in visoka kuhinja, ponujajo jih tako v uličnih prodajalnah hitre prehrane kot restavracijah višjih kategorij. V švedščini se imenujejo "svenska köttbullar", kar bi dobesedno prevedli kot švedska mesna žemljica, saj "koot "– šot pomeni meso, "bulla" pa je izraz za žemljico. O pripravi tradicionalnih švedskih mesnih kroglic, ki so osvojile svet, smo se pogovarjali z Marino Mårtensson, švedsko-slovensko glasbenico, in Boštjanom Pristovnikom, šefom kuhinje v restavraciji Brasseriet Stadsparken na Švedskem. Recept za švedske mesne kroglice, kot jih speče Boštjan Pristovnik, Slovenec na Švedskem  Sestavine:  700 g mešanega mletega mesa (70 % svinjsko, 30 % goveje meso) 2 jajci 2 srednje velika kuhana krompirja 1 srednje velika čebula žlica rjavega sladkorja 2 žlici sojine omake sol olje ali maslo Postopek:  Drobno narežemo čebulo, jo prepražimo in ohlajeno dodamo mletemu mesu. Dobro pretlačimo krompir in ga z drugimi sestavinami dodamo mesu in čebuli. Iz mase oblikujemo majhne, za oreh velike mesne kroglice, ki naj bodo težke od 25 do 30 gramov. Na ponvi, v katero smo dolili olje ali maslo, hitro opečemo kroglice. Ko se kroglice zapečejo, jih s ponvijo vred postavimo za nekaj minut v ogreto pečico. Pire krompir Sestavine:  1 kg moknatega krompirja 250 g masla 250g mleka sol Postopek:  Krompir v slanem kropu skuhamo, dobro ocedimo in spasiramo. Najprej dodamo maslo in ga dobro vmešamo v krompir. Počasi dodajamo mleko do želene gostote pireja. Smetanova omaka Sestavine:  manjša čebula strok česna timijan nekaj žlic rdečega vina 250 ml telečje jušne osnove 500 ml smetane sol, poper Postopek:  Prepražimo drobno narezano čebulo in česen. Dodamo timijan, vino in telečjo osnovo. Ko osnova malo povre dodamo smetano, začinimo s soljo in poprom ter pokuhamo do želene gostote. Brusnična priloga V razmerju 2 : 1 zmešamo skupaj sveže ali zmrznjene brusnice in sladkor. Počakamo kakšen dan, zmes odcedimo in ponudimo kot prilogo k mesnim kroglicam ali divjačini. Ker je tako zmrznjene sploh pa sveže brusnice težko dobiti, bo nalogo dobro opravila tudi brusnična marmelada z visokim deležem sadja. Fotogalerija: Kuhar Boštjan Pristovnik z mesnimi kroglicami Mesne krogliceFoto: EPA/RTV SLO Marina Mårtensson, švedsko-slovenska glasbenica. Njena prva asociacija ob mesnih kroglicah je božič. Brusnična omaka Ponudba švedske hrane v Ikei  

Večina ljudi ima ob prvem stiku s sušijem precej mešane občutke: na mrzlem rižu postrežene ali v nori alge zavite surove ribe niso nekaj običajnega, zato gre mnogim težko po grlu. A suši je vse kaj več kot riba z rižem. Krožnik pravilo pripravljenega sušija je mojstrovina, za katero se skriva leta urjenja in piljenja perfekcionizma, za mnoge pooseblja Japonsko, suši pa je kot judo ali pisanje pismenk tudi Pot, koncept japonskega vseživljenskega učenja. Na pot pripravljanje te ‘instagramabilne’ jedi sta se skupaj z Miho Švaljem podala dr. Luka Culiberg, profesor japonskega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti in Taeko Fujita, kuharica iz Tokia, ki se je v Slovenijo z družino preselila pred 15 leti. Suši za številne pooseblja Japonsko in je tako kot judo ali pisanje pismenk tudi koncept japonskega vseživljenjskega učenjaSuši je jed, stara le slabih 200 let, izvira pa iz pradavnega načina konzerviranja, v fermentiranem rižu shranjene ribe, nare-ušija, pri katerem so riž zavrgli, ribo pa pojedli. Suši je vse kaj več kot riba z rižem. Krožnik pripravljenega sušija je mojstrovina, za katero se skrivajo leta urjenja in izboljševanja perfekcionizma. Urjenje mojstrov traja vsaj pet let. Sušiji so poimenovani z dvema besedama. Prva pove, kaj je nadev: največkrat japonsko poimenovanje za ribo, zelenjavo ali kraj, iz katerega izhaja. Druga beseda pove, kakšne oblike je: maki je po japonsko rolica, nigiri pa pomeni prijem in označuje kepico riža, ki jo stisnemo v dlani. Poznamo več načinov priprave sušija, a prevladujeta dva stila: tradicionalen ali japonski ter ameriški način priprave. Prvi je zelo špartanski, z malo, a izjemno kakovostnimi svežimi sestavinami, uporabljajo surove, pa tudi toplotno obdelane ribe ter morske sadeže in zelenjavo. Ameriški način pa je bolj pisan, inovativen in neobremenjen tako pri sestavinah kot tehnikah. Na pot priprave sušija vas popeljeta dr. Luka Culiberg, docent za japonologijo in predstojnik Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter Taeko Fujita, kuharica iz Tokia, ki že 15 let živi v Sloveniji. Taeko Fujita je delila tudi recept za pripravo riža, ključno sestavino vsakega sušija. Recept za riž za suši, kot ga pripravlja Taeko Fujita, Japonka v Sloveniji Sestavine:  1 kg riža za suši (okroglo ali srednje zrnat) od 1,1 do 1,2 litra vode 1 dl riževega kisa 50 g sladkorja 25 g soli Postopek:  Za pripravo sušija uporabimo srednje zrnat ali celo okrogel riž, nikoli pa dolgozrnatega. Najbolje je, da kupimo kar riž z oznako ‘riž za suši’.   Pred kuhanjem riž večkrat speremo v hladni vodi, hitro, a nežno, da ne poškodujemo zrn. Postopek spiranja škroba z riža traja od 20 do 30 minut. Preden začnemo kuhati riž, ga po pranju od 20 do 30 minut namakamo v mrzli vodi.  V lonec s pokrovko stresemo riž in nalijemo vodo, ki naj je bo za približno za od 10 do 20 odstotkov več kot riža: torej en del riža in od 1,1 do 1,2 dela vode. Lonec pokrijemo, zavremo vsebino na polnem ognju, nato riž kuhamo na majhnem ognju. Po nekaj minutah počasnega vrenja ga, ne da bi odkrivali lonec, za deset minut odstavimo, da se sam do konca skuha v sopari. Pomembno je, da lonca ne odkrivamo! Čas kuhanja in soparjenja je odvisen od velikosti zrn in vrste riža. Pripravimo mešanico kisa, sladkorja in soli. Za 1 kg surovega riža potrebujemo 1 deciliter riževega kisa, 50 g sladkorja in 25 gramov soli. Ko je riž kuhan, ga stresemo v večjo posodo ter prelijemo z mešanico riževega kisa, sladkorja in soli. In ga nežno, a hitro mešamo z veliko leseno žlico ter hkrati ohlajamo s pahljačo. Sušije pripravljamo s še rahlo toplim ali na sobno temperaturo ohlajenim rižem, nikakor pa ne ohlajenim v hladilniku!   Fotogalerija priprave sušija dr. Luka Culiberg Taeko Fujita med pripravo sušija Taeko Fujita Suši  

December je tisti mesec, ko kuhinja in pečica postaneta prostor sladkih cukrnij in drugih čarobnih vonjav, na primer po potici, brez katere za marsikoga ni pravih praznikov. Po njih diši tudi v Živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva Andreja Perčič, sicer na daljavo, prihodnjim mojstrom in mojstricam kaže, kako se pripravi prava potica brez luknje. Povedala pa nam je tudi, kako do sočnih medenjakov in dala recept za njihove posebne ovsene piškote. Praznično vzdušje si bo marsikdo doma popestril s kakim malce močnejšim zvarkom. Kateri topli alkoholni napitki izpodrivajo tradicionalnega "kuhančka" in ali zmaguje kuhan gin ali punč, smo vprašali gostinca, priznanega sommeliera in lastnika spletne vinske trgovine E-vino Gašperja Čarmana.Za potico brez luknje je pomembna tudi enaka temperatura testa in nadevaDecember je tisti mesec, ko kuhinja in pečica postaneta prostor sladkih cukrnij in drugih čarobnih vonjav, na primer vonja po potici, brez katere za marsikoga ni pravih praznikov. Po njih diši tudi v Živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva Andreja Perčič, sicer na daljavo, prihodnjim mojstrom in mojstricam kaže, kako se pripravi prava potica brez luknje. Povedala pa nam je tudi, kako do sočnih medenjakov in dala recept za njihove posebne ovsene piškote. MEDENJAKI 250  g moke tip 850                                250  g moke tip 1100 150  g sladkorja kristal                            125  g masla 150  g medu                                              2  rumenjaka 2 jajca (100 g)                                            0,75 dl vode 7 g  pecilnega  praška                              1 vanilin sladkor 20 g sode bikarbone                                cimet, mleti klinčki   Med (najboljši je cvetlični) in sladkor zmešamo, dodamo  vodo in vse skupaj pogrejemo. Stopljeni masi dodamo margarino. V kotliček si pripravimo moko, jajca in ostale začimbe in vanj vlijemo ohlajeno medeno maso. Premešamo, da je testo homogeno. Posodo pomokamo, vanj položimo testo in ga prekrijemo s folijo. Pustimo ga počivati 48 ur. Spočito testo zvaljamo v debelino 8 mm in izrezujemo poljubne oblike piškotov. Pečemo pri 160 °C približno 10 minut. Ohlajene piškote hranimo v zaprti posodi. Praznično vzdušje si bo marsikdo doma popestril s kakšnim malce močnejšim zvarkom. Kateri topli alkoholni napitki izpodrivajo tradicionalnega "kuhančka" in ali zmaguje kuhan gin ali punč, smo vprašali gostinca, priznanega sommeliera in lastnika spletne vinske trgovine E-vino Gašperja Čarmana. Kako pa je z mitom, da je za "kuhančka" dobro tudi slabo vino? "Iz slabega vina ne more biti nič dobrega, zato je tudi za kuhano vino potrebno dobro vino. Iz zbirke ni potrebno vzeti najbolj cenjene steklenice. Vina, ki stanejo od pet do sedem evrov, bodo absolutno nadgradila sam okus." 

Gorčico so poznali že tisočletja pred našim štetjem, nekateri viri navajajo, da je bil prvi recept za gorčico za marinado pečenega merjasca objavljen v rimski knjigi. A tudi zgodovina naše gorčice ni zanemarljiva. Kot nam je povedala Nataša Kocijan, vodja proizvodnje v kamniškem prehrambnem podjetju, se njihova gorčica izdeluje po enaki recepturi že vse od leta 1923, ko sta jo v manufakturni delavnici v Kamniku začela izdelovati zakonca Žargi po zamisli iz delikatesne prodajalne Franca Khama. Ta je bila ob trgu Zvezda v središču Ljubljane in je s ponudbo skušala slediti trendom meščanskega življa na Dunaju in po drugih evropskih prestolnicah. Prvi sneg in zima sta tu, a čeprav se zdi, da na vrtu ni kaj več početi, delo na gredicah še zdaleč ni končano. Z agronomko in vrtnarko Jernejo Jošar bomo oskrbeli še zadnjo zelenjavo in solato, ki je pozno v jeseni, na pragu zime, še na vrtovih, predvsem pa pripravili vrt za zimski počitek in prvo spomladansko setev. Na vrtu smo oskrbeli še zadnjo zelenjavo in solato ter preverili, ali drži, da se kamniška gorčica izdeluje po enaki recepturi že vse od začetka delovanja tovarne leta 1923Gorčico so poznali že tisočletja pred našim štetjem, nekateri viri navajajo, da je bil prvi recept za gorčico za marinado pečenega merjasca objavljen v rimski knjigi. A tudi zgodovina naše gorčice ni zanemarljiva. Kot nam je povedala Nataša Kocijan, vodja proizvodnje v kamniškem prehrambnem podjetju, se njihova gorčica izdeluje po enaki recepturi že vse od leta 1923, ko sta jo v manufakturni delavnici v Kamniku začela izdelovati zakonca Žargi po zamisli iz delikatesne prodajalne Franca Khama. Ta je bila ob trgu Zvezda v središču Ljubljane in je s ponudbo skušala slediti trendom meščanskega življa na Dunaju in po drugih evropskih prestolnicah. Prvi sneg in zima sta tu, a čeprav se zdi, da na vrtu ni kaj več početi, delo na gredicah še zdaleč ni končano. Z agronomko in vrtnarko Jernejo Jošar bomo oskrbeli še zadnjo zelenjavo in solato, ki je pozno v jeseni, na pragu zime, še na vrtovih, predvsem pa pripravili vrt za zimski počitek in prvo spomladansko setev.

Oljka je ena najstarejših kulturnih rastlin. V Stari Grčiji je bila tako cenjena, da je poleg umora za najhujši zločin veljal posek oljčnega drevesa. Plodove oljke že izpred antičnih časov uporabljajo za pridobivanje oljčnega olja, pa tudi za vsakodnevno prehrano. Postopek, kako neužiten, trpek sadež oljke pripravimo do tega, da postane ne le užiten, ampak celo cenjena delikatesa, je precej nezahteven, a dolgotrajen. Razložil nam ga bo dr. Vasilij Valenčič z Inštituta za oljkarstvo iz Izole. Skupina korenovk in gomoljnic je široka in raznovrstna in vanjo ne sodita samo korenje in krompir. Barbara Remec, novinarka tednika Kmečki glas, je v knjigi z naslovom Slastno iz korenin opisala pripravo šestdesetih jedi iz korenovk in gomoljnic. Krompirju se je tokrat izognila, zato pa v knjigi najdemo recepte za jedi, kot so čokopesne kroglice, njoki iz sladkega krompirja in sladki mufini s kolerabo.Kako neužiten, trpek sadež oljke postane cenjena delikatesa in kaj vse lahko pripravimo iz korenovk in gomoljnicOljka je ena najstarejših kulturnih rastlin. V Stari Grčiji je bila tako cenjena, da je poleg umora za najhujši zločin veljal posek oljčnega drevesa. Plodove oljke že izpred antičnih časov uporabljajo za pridobivanje oljčnega olja, pa tudi za vsakodnevno prehrano. Postopek, kako neužiten, trpek sadež oljke pripravimo do tega, da postane ne le užiten, ampak celo cenjena delikatesa, je precej nezahteven, a dolgotrajen. Razložil nam ga bo dr. Vasilij Valenčič z Inštituta za oljkarstvo iz Izole. Skupina korenovk in gomoljnic je široka in raznovrstna in vanjo ne sodita samo korenje in krompir. Barbara Remec, novinarka tednika Kmečki glas, je v knjigi z naslovom Slastno iz korenin opisala pripravo šestdesetih jedi iz korenovk in gomoljnic. Krompirju se je tokrat izognila, zato pa v knjigi najdemo recepte za jedi, kot so čokopesne kroglice, njoki iz sladkega krompirja in sladki mufini s kolerabo.

Zelje in paprike so ponavadi tista vrsta zelenjave z vrta, ki prideta v obdelavo in predelavo na vrsto na vrhuncu jeseni. Včasih so zelje kisali predvsem zato, da so si zagotovili skoraj edini odmerek vitaminov tudi globoko v zimo, dandanes pa si tradicionalne slovenske kulinarike brez njega skoraj ne moremo predstavljati. Malo naš je tudi ajvar, čeprav jed izvira iz Turčije, kjer je dobil tudi ime, a za najbolj svojega ga imajo praktično v vseh državah bivše Jugoslavije. Po kislem zelju in ajvarju bo danes zadišalo tudi z radijskih valov, kajti Miha Švalj se je na eni od primestnih ljubljanskih kmetij učil skrivnosti kisanja zelja, Veronika Gnezda pa išče odgovor na večno vprašanje: kaj je doma najbolj pravi ajvar.Če si tradicionalne slovenske kuhinje ne moremo predstavljati brez zelja, pa si "balkanski kaviar", oziroma ajvar lasti mnogo narodovZelje in paprike so po navadi tista vrsta zelenjave, ki pride v obdelavo in predelavo na vrsto na vrhuncu jeseni. Včasih so zelje kisali predvsem zato, da so si zagotovili skoraj edini  odmerek vitaminov tudi globoko v zimo, dandanes pa si tradicionalne slovenske kulinarike brez njega skoraj ne moremo predstavljati. Malo naš je tudi ajvar, čeprav si ga lasti veliko narodov, vsaka gospodinja pa za svojega pravi, da je le njen pravi in najboljši. Sicer pa je ajvar oziroma "balkanski kaviar", kot mu pravijo, na Balkan prišel iz Turčije. Beseda ajvar namreč izhaja iz turške besede za kaviar - hayvar.   Kakršen je torej najbolj pravi ajvar, to nam je povedal ljubljanski gostinec in poznavalec gastronomije Momčilo Jorgačević - Momo. O skrivnosti kisanja zelja pa smo se pozanimali pri enem od pridelovalcev kislega zelja in repe z obrobja Ljubljane Milanu Ramovžu.    

Kaki, ta zadnji jesenski sadež, poznamo tudi z imenom zlato jabolko ali pa hrana oziroma sadež bogov. Cenili so ga že na Kitajskem. Od tam tudi izvira. Na Japonskem je narodni simbol, sadike drevesa, ki je preživelo atomsko bombo v Nagasakiju, pa so kot simbol miru posadili tudi v Strunjanu, v katerem je bila pred prvo svetovno vojno posajena tudi prva sadika kakija pri nas. Danes tam pridelajo približno 150 ton kakija na leto. Med pridelovalci je tudi Mladen Knez z domačije Knez, ki ima največ kakija sorte TIPO, pri kateri na istem drevesu zrastejo tako tisti plodovi, ki so užitni takoj, še trdi, kot tisti, ki se morajo zaradi trpkosti omediti. Zadnja leta smo se z nekajletno zamudo tudi v Sloveniji vdali priljubljenosti gina in z večjo porabo te pijače raste tudi trg. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo gine z raznovrstnim razponom okusov. Pionir slovenske kraft proizvodnje gina je Erik Sarkič iz vasi Rodik ob vznožju Brnikov, ki se je žganjekuhe in predvsem kuhe brinjevca učil od svoje none in očeta.Prva sadika kakija pri nas je bila pred prvo svetovno vojno posajena v Strunjanu, ob vznožju Brkinov pa smo preverili, kaj imata skupnega brinjevec in ginKaki, ta zadnji jesenski sadež, poznamo tudi z imenom zlato jabolko ali pa hrana oziroma sadež bogov. Cenili so ga že na Kitajskem. Od tam tudi izvira. Na Japonskem je narodni simbol, sadike drevesa, ki je preživelo atomsko bombo v Nagasakiju, pa so kot simbol miru posadili tudi v Strunjanu, v katerem je bila pred prvo svetovno vojno posajena tudi prva sadika kakija pri nas. Danes tam pridelajo približno 150 ton kakija na leto. Med pridelovalci je tudi Mladen Knez z domačije Knez, ki ima največ kakija sorte TIPO, pri kateri na istem drevesu zrastejo tako tisti plodovi, ki so užitni takoj, še trdi, kot tisti, ki se morajo zaradi trpkosti omediti. Zadnja leta smo se z nekajletno zamudo tudi v Sloveniji vdali priljubljenosti gina in z večjo porabo te pijače raste tudi trg. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo  gine z raznovrstnim razponom okusov. Pionir slovenske kraft proizvodnje gina je Erik Sarkič iz vasi Rodik ob vznožju Brnikov, ki se je žganjekuhe in predvsem kuhe brinjevca učil od svoje none in očeta.

Metina potica z ocvirki in hruškova marmelada s sivko sta samo dva predloga kako na neobičajen, a presenetljivo učinkovit in okusen način uporabiti zelišča z domačega vrta. V tokratni oddaji Mimogrede smo se spet odpravili pod Krvavec, kjer ima zeliščno kmetijo Mirjam Grilc, zeliščarica in avtorica številnih knjig o zeliščih, med drugimi tudi knjige Sladice z zelišči. Čeprav sadja v sadovnjakih, namenjenega predelavi v takšno ali drugačno obliko že zmanjkuje, smo z njo kuhali marmelade in pekli sladice. Z zelišči. V oddaji pa vas spomnimo tudi, da je skrajni čas za še enega zadnji opravkov na vrtu pred zimo, čas, da posadite jesenski česen.Več o gojenju česna smo izvedeli v Črnomlju pri Gašperju Gregoriču, o pripravi marmelad z zelišči pa pri Mirjam Grilc na kmetiji pod KrvavcemV zgodovini ene najbolj nepogrešljivih vrtnin najdemo tudi podatke, da so to kulturno rastlino, ki prvotno izvira iz osrednje Azije, stari Grki uporabljali za krepitev moči pred olimpijskimi igrami, še posebej pa so ga cenili Egipčani, česen so našli celo v Tutankamonovi grobnici. Danes je daleč največja pridelovalka česna Kitajska, a kitajskemu česnu se je bolje izogniti na daleč in kupiti ali pridelati tistega domačega izvora in slovenskih vrst. Mi smo te našli v Črnomlju na Petrovi kmetiji pri Gašperju Gregoriču. Pri zeliščarici in avtorici številnih knjig o zeliščih Mirjam Grilc s kmetije pod Krvavcem pa smo izvedeli, kako neobičajno, a presenetljivo učinkovito in okusno uporabiti zelišča z domačega vrta. Metina potica z ocvirki in hruškova marmelada s sivko sta samo dva predloga.  

K jabolčnemu vinu, ki ga štejemo med naravne in tudi najstarejše kulturne napitke, se poda tudi pravi kostanj, divji pa je cenjen predvsem kot zdravilna rastlina.K jabolčnemu vinu, ki ga štejemo med naravne in tudi najstarejše kulturne napitke, se poda tudi pravi kostanj, divji pa je cenjen predvsem kot zdravilna rastlinaPonekod mu rečejo tukla, tokc, tokovec ali kar mošt, v tujini pa je znan z imenom cider. To, pri nas, v pregovorno vinorodni deželi zapostavljeno pijačo, zdaj spet izdelujejo v Zgornji Savinski dolini. Več o tokcu nam je povedal Jure Kolenc, sicer lastnik kampa Menina v Rečici ob Savinji. Pravi, da se k tej naravni pijači odlično poda tudi kostanj. Kostanj je letos obrodil kot že dolgo ne. Tako tisti pravi, domači kostanj, ki raste pretežno v gozdovih, kot divji, ki raste tako rekoč le v urbanih okoljih, na primer v drevoredih, parkih, ulicah. Prvega v različnih oblikah uporabljamo za prehrano, drugi pa za uživanje za ljudi ni primeren, a je cenjen kot zdravilna rastlina. To niti ni tako presenetljivo, saj si kostanja sploh nista v sorodu. Več o divjem kostanju nam je povedala tudi Jožica Bajc Pivec, ki ima svojo zeliščarsko domačijo nedaleč od gradu Bogenšperk.

Na vrhu držav največjih izvoznic limon je bila lani Španija, na naših policah pa so tudi limone iz Turčije, Italije, Cipra. Ta naravni vir vitamina C pa je mogoče vzgojiti tudi doma. Seveda lahko limonovec, pomarančevec ali mandarinovec kupimo, lahko pa drevo vzgojimo tudi sami, iz pešk. Marsikdo se podobnega poskusa loti z gojenjem avokada, vendar je ta rastlina zelo hitro rastoča in zanjo hitro zmanjka prostora. Več o skrbi za eksote z raziskovalko dr. Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta v Ljubljani, z agronomko Jernejo Jošar pa več o motovilcu, pozno oktobrskih opravkih na vrtu, kako pripraviti zasipnico ter kako s pripravkom iz baldrijana zaščiti rastline na vrtu pred pozebo. Vzgojiti limono ali pomarančo iz peške ni kakšna posebna umetnost, agrumi tudi zacvetijo že kot zelo mlade rastline, a prve plodove razvijejo šele po nekaj letihNa vrhu držav največjih izvoznic limon je bila lani Španija, na naših policah pa so tudi limone iz Turčije, Italije, Cipra. Ta naravni vir vitamina C pa je mogoče vzgojiti tudi doma. Seveda lahko limonovec, pomarančevec ali mandarinovec kupimo, lahko pa drevo vzgojimo tudi sami, iz pešk. Marsikdo se podobnega poskusa loti z gojenjem avokada, vendar je ta rastlina zelo hitro rastoča in zanjo hitro zmanjka prostora.  Več o skrbi za eksote z raziskovalko dr. Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta v Ljubljani, z agronomko Jernejo Jošar pa več o motovilcu, pozno oktobrskih opravkih na vrtu, kako pripraviti zasipnico ter kako s pripravkom iz baldrijana zaščiti rastline na vrtu pred pozebo. Jerneja Jošar

Genske banke so izjemno pomemben del svetovnega in evropskega rastlinskega prostora. Začetki teh segajo v konec 19. stoletja, ko je ruski botanik Michurin ljudi pozval k ohranjanju rastlinskih virov. V Sloveniji imamo razmeroma mlado rastlinsko gensko banko, del te pa je tudi genska banka sadnih rastlin. Njen nasad je v kartuziji Pleterje, prve sorte sadnih dreves pa so tja posadili leta 1994. Danes tam raste 119 sort, oziroma, kot pravijo strokovno akcesij, jablan, 48 hrušk, 10 orehov in 8 češenj. Več nam je povedal prof. dr. Gregor Osterc z ljubljanske Biotehniške fakultete in skrbnik banke. Sredi oktobra je že skrajni čas, da z vrtov poberemo še zadnje začimbnice in zelišča, jih posušimo ter si pripravimo čajne in začimbne mešanice. Kako jih pravilno posušiti in shranjevati ter za kaj vse jih lahko še uporabimo, nam bo pojasnila zeliščarica Mirjam Grilc s Šenturške gore izpod Krvavca, ki jih med drugim uporablja tudi za popestritev marmelad in z njimi peče sladice.V nasadu naše genske banke sadnih rastlin v kartuziji Pleterje so posajene stare sorte jablan, hrušk, orehov in češenj, iz katerih lahko pripravite marmelade z domačimi zeliščiGenske banke so izjemno pomemben del svetovnega in evropskega rastlinskega prostora. Začetki teh segajo v konec 19. stoletja, ko je ruski botanik Michurin ljudi pozval k ohranjanju rastlinskih virov. V Sloveniji imamo razmeroma mlado rastlinsko gensko banko, del te pa je tudi genska banka sadnih rastlin. Njen nasad je v kartuziji Pleterje, prve sorte sadnih dreves pa so tja posadili leta 1994. Danes tam raste 119 sort, oziroma, kot pravijo strokovno akcesij, jablan, 48 hrušk, 10 orehov in 8 češenj. Več nam je povedal prof. dr. Gregor Osterc z ljubljanske Biotehniške fakultete in skrbnik banke. Genska banka sadnih rastlin Sredi oktobra je že skrajni čas, da z vrtov poberemo še zadnje začimbnice in zelišča, jih posušimo  ter si pripravimo čajne in začimbne mešanice.  Kako jih pravilno posušiti in shranjevati  ter za kaj vse jih lahko še uporabimo,  nam bo pojasnila zeliščarica Mirjam Grilc s Šenturške gore izpod Krvavca, ki jih med drugim uporablja tudi za popestritev marmelad in z njimi peče sladice. Zeliščni vrt Mirjam Grilc  

V prvi oddaji nove sezone se bomo lotili jesenskih opravil na vrtu z avtorico številnih knjig o vrtnarjenju in agronomko Jernejo Jošar ter se spoznali z enim najstarejših načinov konzerviranja sadja, sušenjem. Včasih so ga sušili na soncu in zraku, tudi v krušni peči po peki kruha, danes pa si večina za to nabavi električne sušilnice. Nekaj napotkov o sušenju nam je povedala tudi Vera Kodrič iz vasi Budanje, ki pravi, da je najboljši posušeni kaki.V prvi oddaji četrte sezone oddaje Mimo grede o enem najstarejših načinov konzerviranja sadjaV tokratni jesenski, sicer pa že četrti sezoni oddaje Mimo grede se bomo manj posvečali opravilom na urbanih, balkonskih in običajnih vrtičkih ter se preselili v kuhinje, shrambe in kleti. Jeseni se namreč vrtički intenzivno praznijo, presežke uspešnega pomladno-poletnega dela na vrtu pa je treba spraviti v obliko, da bomo v sadovih svojega dela uživali še globoko v zimo in naslednjo pomlad. Ali celo prihodnja leta. Čas je torej za premik od produkcije k postprodukciji. Pripravite se, da bomo kuhali in vkuhavali, vlagali in sušili, destilirali in fermentirali, pa še marsikaj drugega. Ne bomo pa pozabili niti na vrtičke. Preizkusili se bomo v jesenskih, poznojesenskih in celo zimskih opravilih na vrtu, da bo ta pripravljen na novo pomladno vrtičkarsko sezono. V prvi oddaji nove sezone smo se posvetili jesenskim opravilom na vrtu z avtorico številnih knjig o vrtnarjenju in agronomko Jernejo Jošar ter se spoznali z enim najstarejših načinov konzerviranja sadja, sušenjem. Včasih so ga sušili na soncu in zraku, tudi v krušni peči po peki kruha, danes pa si večina za to nabavi električne sušilnice. Nekaj napotkov o sušenju nam je povedala tudi Vera Kodrič iz vasi Budanje, ki pravi, da je najboljši posušeni kaki.

V zaključni oddaji druge sezone vrtičkarsko-urbane oddaje Mimogrede smo pred poletjem obiskali vrtiček s telefonom v roki in pogledom uprtim v prihodnost. Tudi vrtičkarska dejavnost je še kako zanimiva za razvijalce različnih aplikacij, tako ali drugače povezanih z delom in opravki na vrtu. S pomočjo le-teh ne bomo nikoli več pozabili zaliti vrta, z njimi lahko strateško načrtujete zasaditev z dobrimi in slabimi sosedami, spremljate lunine mene in podobno. Mobilne aplikacije nam celo pomagajo prepoznavati rastlinske škodljivce, najbolj napredne diagnosticirajo rastlinske bolezni in kondicijo rastlin. Obstajajo pa tudi aplikacije, ki vam bodo pomagale, da se boste izmojstrili pri cepljenju rastlin.Vrtičkarska dejavnost je zelo zanimiva tudi za razvijalce različnih aplikacij, povezanih z delom in opravki na vrtuDanes obstajajo aplikacije za vsako stvar. Na kar koli pomislite, vpišete v trgovino z aplikacijami vašega ponudnika telefona in takoj vam je na voljo več rezultatov, ki bolj ali manj ustrezajo vašim željam. Vse več je tudi raznovrstnih aplikacij, ki so tako ali drugače povezane z rastlinami ali vrtnarjenjem. V grobem jih razdelimo v tri skupine: elektronske verzije vrtnarskih priročnikov: Gardroid; aplikacije, ki nas opominjajo, kdaj moramo zaliti vrt ali kdaj je primeren čas za sajenje določenih vrst rastlin glede na lunine mene in podobno: Moon & Garden; aplikacije za prepoznavo in diagnosticiranje rastlin in njihovih težav: Garden Answers, LeafSnap, Leaf Doctor, Plantix. Aplikacije za diagnosticiranje bolezni in škodljivcev na rastlinah so lahko v pomoč in prva informacija o težavi na vrtu, a rezultate je vseeno treba vzeti s precejšno mero previdnosti. V Sloveniji deluje tudi ekipa, ki se znanstveno ukvarja z uvajanjem metod daljinskega zaznavanja za detekcijo rastlinskih patogenov, kar pomeni, da z droni preletavajo kmetijske površine in na posevkih zaznavajo bolezni.

Na podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego. Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro. Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.Ljudje se zelo navežejo na svoje rastline in z njimi ravnajo kot z živimi bitjiNa podlagi razmišljanja o neskončni proizvodnji in prodaji najrazličnejših predmetov, celo umetniških del in rastlin, je leta 2015 v Ljubljani nastalo Zavetišče za zavržene rastline. Zasnovali sta ga umetnici Eva Jera Hanžek in Anamari Hrup, med drugim zato, da pokažeta in spomnita, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego. Od začetnih težavah s prostorom jima je leta 2018 na pomoč priskočila občina Ljubljana in ju usmerila na Masarykovo cesto, na eksperimentalni prostor Teren, kjer sta iz odpadnega materiala zgradili samooskrbni rastlinjak, v katerem si lahko izberete novo rastlino ali pa svojo oddate vsak torek med 16. in 18. uro.   Šli bomo tudi med vrtičke, pri dojemanju katerih se Slovenci spet delimo na dva dela: na tiste, ki imajo na polikanih vrtičkih brez ene same bilke plevela solato posajeno v ravne vrste, in tiste, ki prisegajo na bolj divji videz; na teh vrtičkih je na debelo nastlana zastirka.

Kako so nastale vse tisočere sorte rastlin, ki jih uporabljamo danes tako na amaterskih vrtičkih kot kmetijskih površinah? Koncept sort je v svojem bistvu zelo preprost: človek je že v obdobju prazgodovine, ko je postajal poljedelec, začel za gojenje izbirati tiste rastline, ki so bile boljše, večje in so dajale večji pridelek ter jih razmnoževal. Obstajajo dokazi, da so se s selekcijo z žitom bogatih trav ukvarjali že pred 12 tisoč leti. Danes sodobno žlahtnjenje rastlin poteka v laboratorijskih pogojih z najsodobnejšimi metodami, a načelo ostaja skozi stoletja enak: med seboj oprašimo matične rastline z najboljšimi lastnostmi, ki bi jih radi poudarili in najboljše očetovske rastline s spet specifičnimi najboljšimi lastnostmi. In ko to večkrat ponovimo, dobimo popolnoma nove sorte rastlin s tistimi poudarjenimi lastnostmi, ki jih pri rastlini želimo - pa naj bo to okus, odpornost, rodnost ali kaj četrtega. Kakšna je razlika med avtohtonimi in udomačenimi sortami in kaj so pepino, mehiška kumarica in perujsko volčje jabolkoKako so nastale vse tisočere sorte rastlin, ki jih uporabljamo danes tako na amaterskih vrtičkih kot kmetijskih površinah? Koncept sort je v svojem bistvu zelo preprost: človek je že v obdobju prazgodovine, ko je postajal poljedelec, začel za gojenje izbirati tiste rastline, ki so bile boljše, večje in so dajale večji pridelek ter jih razmnoževal. Obstajajo dokazi, da so se s  selekcijo z žitom bogatih trav ukvarjali že pred 12 tisoč leti. Danes sodobno žlahtnjenje rastlin poteka v laboratorijskih pogojih z najsodobnejšimi metodami,  a načelo ostaja skozi stoletja enak: med seboj oprašimo  matične rastline z najboljšimi lastnostmi, ki bi jih radi poudarili  in najboljše očetovske rastline s spet specifičnimi najboljšimi lastnostmi. In ko to večkrat ponovimo, dobimo popolnoma nove sorte rastlin s tistimi poudarjenimi lastnostmi, ki jih pri rastlini želimo - pa naj bo to okus, odpornost, rodnost ali kaj četrtega.

Kako sestaviti domačo past za voluharja, kaj sejemo in sadimo junija, kaj sta andska jagoda in perujsko volčje jabolko. To je le nekaj vsebin videonasvetov, ki si jih lahko ogledate na našem najobsežnejšem vrtnarskem spletnem portalu Zeleni svet. Vodja portala je Davor Špehar, soustvarjata ga tudi Primož Brezovec in Igor Donkov. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije že nekaj let preverjajo in spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov tudi na vrtičkih po Sloveniji. V eni od oddaj iz prve sezone Mimo grede smo tako z vami delili njegove ugotovitve, da so slovenski vrtički praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni. Spletni portal Zeleni svet vrtnarske trike razkriva predvsem z videovsebinamiKako sestaviti domačo past za voluharja, kaj sejemo in sadimo junija, kaj sta andska jagoda in perujsko volčje jabolko. To je le nekaj vsebin videonasvetov, ki si jih lahko ogledate na našem najobsežnejšem vrtnarskem spletnem portalu Zeleni svet. Pred približno šestimi leti je ta zaživel pod vodstvom agronoma in vrtnarja Davorja Špeharja. Portal soustvarjata tudi Primož Brezovec in Igor Donkov. Davor ŠpeharFoto: Zeleni svet Primož Brezovec Zeleni svet Na Kmetijskem inštitutu Slovenije že nekaj let preverjajo in spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov tudi na vrtičkih po Sloveniji. V eni od oddaj iz prve sezone Mimo grede smo tako z vami delili njegove ugotovitve, da so slovenski vrtički praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni.  

Krompir je ena od najpriljubljenejših vrtnin, za katero na majhnih urbanih vrtičkih praviloma ni prostora. Najprej zato, ker je treba na pridelek čakati vso sezono, donos je glede na zasajene površine relativno majhen, poleg tega je krompir poceni, zaradi česar dajejo vrtičkarji prednost drugi, hitreje rastoči zelenjavi. Pri butični pridelavi krompirja pa lahko izkoristimo sicer neizkoriščene vertikale vrta. Krompir namreč lahko posadimo v večje posode, spretnejši pa zasnujejo tudi krompirjev stolp. Med vrtičkarske eksperimente pa zagotovo sodi tudi gojenje gob, za katero moramo zagotoviti le dovolj vlažen in senčen prostor skozi vse leto ter veliko časa. Gojenje gob je zelo preprosto, potrebujemo le debelejši kos veje ali drevesnega debla, z miceliji prepojene lesene čepke in potrpljenje.Pri butični pridelavi krompirja lahko izkoristimo sicer neizkoriščene vertikale vrtaKrompir je ena od najpriljubljenejših vrtnin, za katero na majhnih urbanih vrtičkih praviloma ni prostora. Najprej zato, ker je treba na pridelek čakati vso sezono, donos je glede na zasajene površine relativno majhen, poleg tega je krompir poceni, zaradi česar dajejo vrtičkarji prednost drugi, hitreje rastoči zelenjavi. Pri butični pridelavi krompirja pa lahko izkoristimo sicer neizkoriščene vertikale vrta. Krompir namreč lahko posadimo v večje posode, spretnejši pa zasnujejo tudi krompirjev stolp. Med vrtičkarske eksperimente pa zagotovo sodi tudi gojenje gob, za katero moramo zagotoviti le dovolj vlažen in senčen prostor skozi vse leto ter veliko časa. Gojenje gob je zelo preprosto, potrebujemo le debelejši kos veje ali drevesnega debla, z miceliji prepojene lesene čepke in potrpljenje.

Že Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, je pisal o tem, da ni vsako leto za čebele idealno. Pomanjkanje hrane, predvsem tiste zdrave iz narave, pa lahko pripelje do oslabitve družin, bolezni in odmrtja. Da se to ne bi zgodilo, pa lahko pomaga vsak posameznik z vsaj pedjo ali dvema zemlje, in sicer tako, da posadi medovite rastline in ohrani čebele. Čebelja družina v enem letu porabi približno 70 kg medu in od 20 do 30 kg cvetnega prahu. Za kilogram medu morajo čebele prinesti v panj od tri do štiri kilograme medičine, za vsak kilometer poti pa čebela porabi miligram medičine. Čebelar Trajče Nikoloski je avtor knjige Medovite rastline, ki jo je pred kratkim izdala Čebelarska zveza Slovenije. To je pripravljal 20 let, v njej pa zajel 200 medovitih rastlin, opisal njihov čas cvetenja, zdravilne lastnosti, različna slovenska ljudska imena in tudi to, katere sodijo med zelenjadnice. Kranjska čebela je marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu. S sejanjem medovitih rastlin čebelam zagotovimo več hrane, one pa nam opraševanjeŽe Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, je pisal o tem, da ni vsako leto za čebele idealno. Pomanjkanje hrane, predvsem tiste zdrave iz narave, pa lahko pripelje do oslabitve družin, bolezni in odmrtja. Da se to ne bi zgodilo, pa lahko pomaga vsak posameznik z vsaj pedjo ali dvema zemlje, in sicer tako, da posadi medovite rastline in ohrani čebele. Čebelja družina v enem letu porabi približno 70 kg medu in od 20 do 30 kg cvetnega prahu. Za kilogram medu morajo čebele prinesti v panj od tri do štiri kilograme medičine, za vsak kilometer poti pa čebela porabi miligram medičine. Čebelar Trajče Nikoloski je avtor knjige Medovite rastline, ki jo je pred kratkim izdala Čebelarska zveza Slovenije. To je pripravljal 20 let, v njej pa zajel 200 medovitih rastlin, opisal njihov čas cvetenja, zdravilne lastnosti, različna slovenska ljudska imena in tudi to, katere sodijo med zelenjadnice. Kranjska čebela je marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu.

Tokrat v fokus postavljamo šparglje. Špargelj je kralj vrtnin, aristokratska zelenjava, ki so jo pri nas po drugi svetovni vojni prepovedali. Zadnja leta je vse več kmetov, ki gojijo to vrtnino, eden prvih pa je bil Milan Ramovž iz Ljubljane, ki je danes največji pridelovalec špargljev v Sloveniji. Vse bolj priljubljen je tudi med vrtičkarji, saj je zelo nezahtevna rastlina, potrebujejo le veliko prostora in zelo malo oskrbe. A gojenje špargljev ni za neučakane, to je tek na dolge proge, kajti na prvo letino boste morali čakati od dve do tri leta. A ko enkrat začnejo rasti, rastejo neverjetno hitro – čez noč lahko zrastejo tudi 20 centimetrov in več. Obiskali pa bomo tudi vrtiček v starem mestnem jedru Ljubljane, na pobočju grajskega griča, kjer so nekdanji meščani pridelovali zelenjavo, a so danes po večini zapuščeni. Pred nekaj leti sta Gaja Klarendić in njen fant enega obudila, najprej odstranila večdesetletne plasti smeti in ga spremenila v zeleno oazo v starem mestnem jedru.Gojenje špargljev ni za neučakane, to je tek na dolge proge, kajti na prvo letino boste morali čakati od dve do tri letaTokrat v fokus postavljamo šparglje. Špargelj je kralj vrtnin, aristokratska zelenjava, ki so jo pri nas po drugi svetovni vojni prepovedali. Zadnja leta je vse več kmetov, ki gojijo to vrtnino, eden prvih pa je bil Milan Ramovž iz Ljubljane, ki je danes največji pridelovalec špargljev v Sloveniji. Vse bolj priljubljen je tudi med vrtičkarji, saj je zelo nezahtevna rastlina, potrebujejo le veliko prostora in zelo malo oskrbe. A gojenje špargljev ni za neučakane, to je tek na dolge proge, kajti na prvo letino boste morali čakati od dve do tri leta. A ko enkrat začnejo rasti, rastejo neverjetno hitro – čez noč lahko zrastejo tudi 20 centimetrov in več.                       Obiskali pa bomo tudi vrtiček v starem mestnem jedru Ljubljane, na pobočju grajskega griča, kjer so nekdanji meščani pridelovali zelenjavo, a so danes po večini zapuščeni. Pred nekaj leti sta Gaja Klarendić in njen fant enega obudila, najprej odstranila večdesetletne plasti smeti in ga spremenila v zeleno oazo v starem mestnem jedru.

Z doktorico Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in urbanistko z Inštituta za politike prostora, smo se pogovarjali o zgodovini vrtičkarstva. Zadnje tedne so številni na novo prekopali svoje ali najete vrtičke ali pa v mini gredo preuredili svoj balkon. Prav krizni časi so tisti, v katerih se zgodi, da več ljudi išče možnosti, kako obogatiti svoj jedilnik, izboljša kakovost prehrane, razbremeni proračun, pa tudi zapolni čas. Med drugo svetovno vojni je menda park Zvezda na Kongresnem trgu v postal njiva, na kateri so ljudje gojili krompir. Vsi tisti, ki boste ostali pri svojih vrtičkih in vsaj delni samooskrbi, pa se boste morda srečali tudi z dilemo, kako je s semeni. Poseči po tistih iz ekološke pridelave, doma pridelanih ali hibridnih. V naši prvi sezoni oddaje smo v eni od prvih gostili Darjo Kocjan Ačko z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki nas je takrat potolažila, da se nam vsaj s kakovostjo kupljenih semen ni treba ukvarjati.Tako, kot je marsikdo v zadnjih tednih začel peči svoj kruh, je marsikdo začel tudi obdelovati zemljo. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi med prejšnjo gospodarsko krizo.Tako mimogrede smo se na Valu 202 spomnili naše oddaje o vrtičkanju Mimo grede, ki smo jo predvajali spomladi leta 2017. In kdaj, če ne zdaj, je pravi čas, da jo obudimo, kot so številni letos obudili svoje od prej zanemarjene ali pozabljene vrtičke, ali pa kakšno stvar zasadili kar na balkonu. Z doktorico Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in urbanistko z Inštituta za politike prostora, smo se pogovarjali o zgodovini vrtičkarstva. Zadnje tedne so številni na novo prekopali svoje ali najete vrtičke ali pa v mini gredo preuredili svoj balkon. Prav krizni časi so tisti, v katerih se zgodi, da več ljudi išče možnosti, kako obogatiti svoj jedilnik, izboljša kakovost prehrane, razbremeni proračun, pa tudi zapolni čas. Med drugo svetovno vojni je menda park Zvezda na Kongresnem trgu v postal njiva, na kateri so ljudje gojili krompir. Vsi tisti, ki boste ostali pri svojih vrtičkih in vsaj delni samooskrbi, pa se boste morda srečali tudi z dilemo, kako je s semeni. Poseči po tistih iz ekološke pridelave, doma pridelanih ali hibridnih. V naši prvi sezoni oddaje smo v eni od prvih gostili Darjo Kocjan Ačko z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki nas je takrat potolažila, da se nam vsaj s kakovostjo kupljenih semen ni treba ukvarjati.

Preden se oddaja Mimo grede odpravi na dopust, vas bomo oborožili z vsemi podatki, potrebnimi za oskrbo urbanega ali klasičnega vrtička poleti. Daleč na prvem mestu bo v prihodnjih tednih zalivanje. Še tako zgledno urejen vrtiček bo, če samo za nekaj dni pozabimo nanj, postal kaj klavrn. Poskrbeti moramo tudi za oskrbo, predvsem plodovk, z gnojili, po možnosti pripravljenimi doma in ekološko neoporečnimi. Z enim očesom pa že pogledujemo tudi proti jeseni in mimogrede bomo pojasnili še, kaj posejati julija in avgusta, da bodo sosedje nevoščljivi, ko boste še pozno jeseni rezali endivijo ali tržaški radič.Mimo grede nekaj nasvetov kako ravnati z vrtičkom poleti in video napotki o vzgoji bučk in paradižnikaPreden se oddaja Mimo grede odpravi na dopust, vas bomo oborožili z vsemi podatki, potrebnimi za oskrbo urbanega ali klasičnega vrtička poleti. Daleč na prvem mestu bo v prihodnjih tednih zalivanje. Še tako zgledno urejen vrtiček bo, če samo za nekaj dni pozabimo nanj, postal kaj klavrn. Poskrbeti moramo tudi za oskrbo, predvsem plodovk, z gnojili, po možnosti pripravljenimi doma in ekološko neoporečnimi. Z enim očesom pa že pogledujemo tudi proti jeseni in mimogrede bomo pojasnili še, kaj posejati julija in avgusta, da bodo sosedje nevoščljivi, ko boste še pozno jeseni rezali endivijo ali tržaški radič.

Slovenci smo menda nori na gobe, včasih celo tako zelo, da se zaradi njih spremo. Zato nam je všeč zamisel o gojenju gob, ki v naravi rastejo na lesu, kar na vrtu. Micelij na lesenih čepkih je zelo preprost način gojenja gob, kot so na primer šitake ali bukovi ostrigarji, če imajo le dovolj vlage. Če niste za gobe, a vendar na vašem vrtu vladajo vlaga in plesni, pa sta dobra rešitev soda bikarbona in surovo mleko.Razmnoževanje gob z micelijem na lesenih čepkih je nadvse preprosto, tudi doma.Slovenci smo menda nori na gobe, včasih celo tako zelo, da se zaradi njih spremo. Zato nam je všeč zamisel o gojenju gob, ki v naravi rastejo na lesu, kar na vrtu. Micelij na lesenih čepkih je zelo preprost način gojenja gob, kot so na primer šitake ali bukovi ostrigarji, če imajo le dovolj vlage. Če niste za gobe, a vendar na vašem vrtu vladajo vlaga in plesni, pa sta dobra rešitev soda bikarbona in surovo mleko. Foto: Andrej Gregori www.goba.eu

Tokrat se bomo za vse, ki ste pripravljeni na nove izzive, nekoliko odmaknili od tradicionalnega vrtičkarstva in se podali na področje vrtičkarskega eksperimentiranja. Najprej bomo iz dveh rastlin sestavili eno, pa ne s kakšnim visokotehnološkim genskim inženiringom, ampak s cepilnim nožkom, vezivom in cepilno pasto. Poleg začetniške sreče potrebujemo še dve ali več različnih, a sorodnih rastlin in cepljenje se lahko začne. Poleg tega pa vam predstavimo tudi tri manj pogoste vrste zelenjave oziroma sadja, s katerimi lahko popestrite svoj jedilnik: boreč, perujsko volčje jabolko in tomatil.Kakšen okus ima paradižnik, ki je zrasel na podlagi od tobaka.Tokrat se  bomo za vse, ki ste pripravljeni na nove izzive, nekoliko odmaknili od tradicionalnega vrtičkarstva in se podali na področje vrtičkarskega eksperimentiranja.  Najprej bomo iz dveh rastlin sestavili eno, pa ne s kakšnim visokotehnološkim genskim inženiringom, ampak s cepilnim nožkom, vezivom in cepilno pasto. Poleg začetniške sreče potrebujemo še dve ali več različnih, a sorodnih rastlin in cepljenje se lahko začne. Poleg tega pa vam predstavimo tudi tri manj pogoste vrste zelenjave oziroma sadja, s katerimi lahko popestrite svoj jedilnik: boreč, perujsko volčje jabolko in tomatil. Foto: Trajče Nikoloski

Ni vsaka čebula le čebula. Na primer, ptujska rdeča in belokranjka sta sorti, ki sta avtohtoni domači za razliko od na primer čebule majski srebrnjak. Prednost avtohtonih in udomačenih sort je ta, da so skozi čas razvile odpornost na škodljivce in se prilagodile na naša vremenska nihanja. Tudi zato zadnja leta zavedanje o avtohtonih sortah narašča, narašča pa tudi zavest, da iz dobrega semena zraste dober pridelek. Zato je ohranjanje udomačenih in avtohtonih sort pomembno in temu so namenjene genske oziroma semenske banke. Pri nas za to skrbi Slovenska rastlinska genska banka, ki je porazdeljena med štiri ustanove, največjo pa imajo na Kmetijskem inštitutu SlovenijeKaj pomeni, da je sorta zelenjave udomačena? Katere so avtohtone in kje najdemo Slovensko rastlinsko gensko banko?Ni vsaka čebula le čebula. Na primer, ptujska rdeča in belokranjka sta sorti, ki sta avtohtoni domači, za razliko od na primer čebule majski srebrnjak. Prednost avtohtonih in udomačenih sort je ta, da so skozi čas razvile odpornost na škodljivce in se prilagodile na naša vremenska nihanja. Tudi zato zadnja leta zavedanje o avtohtonih sortah narašča, narašča pa tudi zavest, da iz dobrega semena zraste dober pridelek. Zato je ohranjanje udomačenih in avtohtonih sort pomembno in temu so namenjene genske oziroma semenske banke. Pri nas za to skrbi Slovenska rastlinska genska banka, ki je porazdeljena med štiri ustanove, največjo pa imajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

Na pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in vržemo v kompostnik. Na vprašanje, kaj vanj sodi in kaj ne ter kako se prav lotiti kompostiranja, pa bomo prav tako odgovorili v tokratni oddaji Mimo grede. Kompostiranje je posnemanje narave. Postopek pri katerem narava organske snovi spremeni v gnojiloNa pragu poletja nas na vrtovih čaka vrsta pomembnih opravkov, ključnih za dobro letino. Med drugimi je to tudi zagotavljanje podpornega okolja za paradižnike in paprike, pa seveda fižol in grah. Pri tem naj imajo v naravi in vrtičku, prijaznem do ljudi, prednost opore iz lesa – prekle, količki, šibje in veje. Konec sezone jih namreč v nasprotju s plastičnimi in železnimi palicami lahko razrežemo in  vržemo v kompostnik. Kaj sodi vanj in kako se prav lotiti kompostiranja?? Kompost ni smetišče! V kompostnik ne sodijo plastika, steklo, keramika ... Lahko pa odlagamo pokošeno travo, ostanke z vrta in kuhinjske odpadke (razen olupkov južnega sadja (olupki pomaranč imajo veliko pesticidov))

Vrtičkarstvo nikakor ni več le domena starejših, ampak se z vrtnimi opravili vedno bolj srečujejo tudi mladi, pa ne le tisti, ki živijo v neurbanem zelenem okolju. Že kar nekaj šol, tako osnovnih kot srednjih, ima svoj vrt, tudi v središčih mest. Med njimi je srednja trgovska šola v Ljubljani, na kateri dijaki na terasi 4. nadstropja ob pomoči mentoric v visokih gredah in koritih gojijo jagode, krompir, fižol, posadili pa so celo trto in jablano. Čeprav jim včasih ponagajajo srake, pa njihov pridelek, odkar imajo svoj namakalni sistem z deževnico, marsikdaj popestri šolske malice. Zeleni ekovrt nad Ljubljano je pravi inkubator za rast, predlog za tiste, ki imate klasične grede na tleh, pa je zastirka. Čeprav so plasti napol razpadle trave, slame in sena na vrtu, iz katerih kukajo rastline, za marsikoga samo grda novodobna ekobiohipsterska domislica, ni čisto tako.Vrtičkarstvo nikakor ni več le domena starejših, ampak se z vrtnimi opravili vedno bolj srečujejo tudi mladi, pa ne le tisti, ki živijo v neurbanem zelenem okolju.Že kar nekaj šol, tako osnovnih kot srednjih, ima svoj vrt, tudi v središčih mest. Med njimi je srednja trgovska šola v Ljubljani, na kateri dijaki na terasi 4. nadstropja ob pomoči mentoric v visokih gredah in koritih gojijo jagode, krompir, fižol, posadili pa so celo trto in jablano. Čeprav jim včasih ponagajajo srake, pa njihov pridelek, odkar imajo svoj namakalni sistem z deževnico, marsikdaj popestri šolske malice. Zeleni ekovrt nad Ljubljano je pravi inkubator za rast, predlog za tiste, ki imate klasične grede na tleh, pa je zastirka. Čeprav so plasti napol razpadle trave, slame in sena na vrtu, iz katerih kukajo rastline, za marsikoga samo grda novodobna ekobiohipsterska domislica, ni čisto tako.

Razlika med kupljenimi in domačimi paradižniki je med vso zelenjavo morda še največja, zato je poleg zelene solate paradižnik stalnica vseh slovenskih vrtov. A ni nič več tako, kot je bilo - podnebne spremembe na glavo postavljajo številne postulate vrtičkarstva. Če je do zdaj po pretežnem delu Slovenije veljalo, da je treba pred zasaditvijo plodovk počakati na ledene može, to ne velja več vsako leto. Zato je treba biti pred sajenjem bolj kot na koledar pozoren na vremensko napoved in temperature. In takoj ko bo dovolj toplo, bomo sadike, ki jih bomo dobili na Zelemenjavi, po vseh pravilih še posadili in poskrbeli, da bo na gredicah s plodovkami vse tako, kot mora biti.Razlika med kupljenimi in domačimi paradižniki je med vso zelenjavo morda še največja, zato je poleg zelene solate paradižnik stalnica vseh slovenskih vrtov. A ni nič več tako, kot je bilo - podnebne spremembe na glavo postavljajo številne postulate vrtičkarstva. Če je do zdaj po pretežnem delu Slovenije veljalo, da je treba pred zasaditvijo plodovk počakati na ledene može, to ne velja več vsako leto. Zato je treba biti pred sajenjem bolj kot na koledar pozoren na vremensko napoved in temperature. In takoj ko bo dovolj toplo, bomo sadike, ki jih bomo dobili na Zelemenjavi, po vseh pravilih še posadili in poskrbeli, da bo na gredicah s plodovkami vse tako, kot mora biti.

Kjer se pobočje ozelenelega grajskega griča stika s stavbami stare Ljubljane, so že nekdaj živeli hišni vrtovi nekdanjih meščanov. Za enega lepših je veljal vrt Božidarja Jakca, ki je imel celo vrtnarja. Ta je danes zapuščen, a nekateri današnji stanovalci stare Ljubljane so vrtove spet obudili, jih uredili ter posadili in posejali rastline. Sicer pa so slovenski vrtički po eni strani praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni. To ugotavljajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pri katerem že dolgo spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov na vrtičkih po Sloveniji.... in velika težava 'bolje preveč kot premalo' pri gnojenju vrtičkovKjer se pobočje ozelenelega grajskega griča stika s stavbami stare Ljubljane, so že nekdaj živeli hišni vrtovi nekdanjih meščanov. Za enega lepših je veljal vrt Božidarja Jakca, ki je imel celo vrtnarja. Ta je danes zapuščen, a nekateri današnji stanovalci stare Ljubljane so vrtove spet obudili, jih uredili ter posadili in posejali rastline. Sicer pa so slovenski vrtički po eni strani praviloma močno pregnojeni, po drugi pa je ekološka ozaveščenost med vrtičkarji na zavidljivi ravni. To ugotavljajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pri katerem že dolgo spremljajo kakovost zemlje in vsebnost fitofarmacevtskih izdelkov na vrtičkih po Sloveniji. Foto: Gaja Klarendić

Kranjska čebela je sicer marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu. Koristne žuželke in druge živali so bistven element permakulture, saj ščitijo vrt pred škodljivimi insekti. Pikapolonice dnevno pojedo od 150 do kar 800 listnih uši, tančičarice se hranijo s kaparji, slepci s polži lazarji, strigalice pa uničujejo pršice.Kranjska čebela je sicer marljiva opraševalka, a raziskave so pokazale, da je tudi vloga divjih opraševalcev veliko večja, kot smo domnevali v preteklosti. Ti naj bi oprašili vsaj polovico kmetijskih rastlin, velik delež tega dela pa opravijo čmrlji, ki so presenetljivo hitri in letajo tudi v slabem vremenu. Koristne žuželke in druge živali so bistven element  permakulture, saj ščitijo vrt pred škodljivimi insekti.  Pikapolonice dnevno pojedo od 150 do kar 800 listnih uši, tančičarice se hranijo s kaparji, slepci s polži lazarji, strigalice pa uničujejo pršice. edf edf

Solata ni samo solata in fižol ni nikoli samo fižol. Posamezne vrste zelenjadnic obstajajo v skoraj nešteto sortah. In ko se že odločimo za eno, se je treba odločiti med semeni iz ekološke ali konvencionalne pridelave, med običajnimi in hibridnimi semeni, domačimi, ali iz tujine in tako naprej. V oddaji Mimo grede tokrat ugotavljamo, kako med pestro ponudbo ducata različnih blagovnih znamk s kvadratnimi metri semenskih vrečk na trgovskih policah izbrati najboljše seme za svoje potrebe. Če pa katerega od želenih bolj eksotičnih semen ne najdete na trgovskih policah, ga imajo zagotovo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, ki ni samo vrt, ampak tudi največja semenska banka naravnih vrst v srednjeevropskem prostoru. Solata ni samo solata in fižol ni nikoli samo fižol.  Posamezne vrste zelenjadnic obstajajo v skoraj nešteto sortah. In ko se že odločimo za eno, se je treba odločiti med semeni iz ekološke ali konvencionalne pridelave, med običajnimi in hibridnimi semeni, domačimi, ali iz tujine in tako naprej. V oddaji Mimo grede tokrat ugotavljamo, kako med pestro  ponudbo ducata različnih blagovnih znamk s kvadratnimi metri semenskih vrečk na trgovskih policah izbrati najboljše seme za svoje potrebe. Če pa katerega od želenih bolj eksotičnih semen ne najdete  na trgovskih policah, ga imajo zagotovo v Botaničnem vrtu  Univerze v Ljubljani, ki ni samo  vrt,  ampak  tudi največja semenska banka naravnih vrst v srednjeevropskem prostoru.

Ste se kdaj spraševali, kaj neki se je v zadnjih letih zgodilo, da je na naših balkonih vse več paradižnika in solate, lončkov z baziliko in rukolo? Balkonsko vrtnarjenje je na pohodu. In ker vrt lahko oskrbimo v copatih, ter zalijemo v nekaj minutah, je primerno prav za vsakogar, ki ima nekaj kvadratnih decimetrov prostora na balkonu ali na okenski polici. V tokratni Mimogrede tudi o hrenu, te dni priljubljeni vrtnini, pa mimogrede še o aktualnih opravkih na klasičnih vrtovih, denimo kako oskrbeti zelnate trajnice.Ste se kdaj spraševali, kaj neki se je v zadnjih letih zgodilo, da je na naših balkonih vse več paradižnika in solate, lončkov z baziliko in rukolo? Balkonsko vrtnarjenje je na pohodu. In ker vrt lahko oskrbimo v copatih, ter zalijemo v nekaj minutah, je primerno prav za vsakogar, ki ima nekaj kvadratnih decimetrov prostora na balkonu ali na okenski polici. V tokratni Mimogrede tudi o hrenu, te dni priljubljeni vrtnini, pa mimogrede še o aktualnih opravkih na klasičnih vrtovih, denimo kako oskrbeti zelnate trajnice.

To, da če se nam že v začetku aprila na vrtu mudi, nas vreme lahko pozneje pošteno ujezi, smo si izmislili mi. Čeprav je dobro upoštevati reke in počakati, da se skozi koledar zvrstijo trije ledeni, pa so se najbolj zagnani že zdavnaj vrgli na njive in vrtičke. A zdaj je čas za solatnice, s plodovkami pa je pametno počakati tja do sredine maja. Če pa se gremo urbano vrtnarjenje, visoke grede prehitevajo, te so prej osončene in nanje lahko sadimo že prej. Mimo grede tokrat na visokih gredah in po aprilskih vrtnih opravkih.To, da če se nam že v začetku aprila na vrtu mudi, nas vreme lahko pozneje pošteno ujezi, smo si izmislili mi. Čeprav je dobro upoštevati reke in počakati, da se skozi koledar zvrstijo trije ledeni, pa so se najbolj zagnani že zdavnaj vrgli na njive in vrtičke. A zdaj je čas za solatnice, s plodovkami pa je pametno počakati tja do sredine maja. Če pa se gremo urbano vrtnarjenje, visoke grede prehitevajo, te so prej osončene in nanje lahko sadimo že prej. Mimo grede tokrat na visokih gredah in po aprilskih vrtnih opravkih. Fotogalerija:

Zadnje čase je ne le v svetu, pač pa tudi pri nas, nadvse modno imeti sredi mesta svoj kotiček za vrtiček. Na okenski polici ali balkonu nekaj lončkov zelišč, ali pa najeti vrtiček in postati del lokalne vrtičkarske skupnosti. Vendar vrtnarjenje ni hec. Zato vas bomo ob nedeljah popeljali po balkonih, terasah ter obhišnih in drugih vrtičkih, rekli kakšno o tem, kaj, kako in kdaj sejati in saditi, poiskali  nove smernice, spregovorili o sodobnih in urbanih zasaditvah ter povabili strokovnjake z nasveti, brez katerih ne gre.Prvi konec tedna v prvem popolnoma pomladnem mesecu je več kot primeren za premiero nove vrtičkarske oddaje na Valu 202. V terminu Nedeljskega izleta, oddaje, ki gre za nekaj tednov na dopust, vas bomo ob nedeljah dopoldne namesto po slovenskih krajih in znamenitostih popeljali po slovenskih balkonih, terasah, obhišnih in drugih vrtičkih. Pa ne bomo učili starih vrtičkarskih mačkov vrtnarske abecede, ampak bomo skušali usmerjati tiste, ki so v tem poslu še bolj negotovi, ki morda razmišljajo, da bi bili del globalnih smernic urbanega vrtnarjenja, tako na balkonih kot bližnjem vrtičku. Morda bomo koga navdušili nad novim konjičkom, vrtičkom, vse že navdušene pa vabimo, da se nam pridružite z vprašanjem, nasvetom, fotografijo ali idejo. Vse to tako mimogrede na Valu 202 v Mimo grêde. Tako je namreč ime naši novi oddaji.