Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Glasniki zamolčanega

Če smo pred oddihom pričakovali umirjeno in sproščeno poletje, nam je narava pokazala zobe in »odplaknila« obdobje kislih kumaric. Povodenj pa ni prinesla le enormne škode, ki jo bomo tako ali drugače odpravljali še mesece in leta, pač pa tudi obilico solidarnosti. Toliko ljudi je želelo pomagati prizadetim, da je Civilna zaščita v imenu varnosti prostovoljcev začela omejevati dostop na nekatera najbolj prizadeta področja. Val solidarnosti pa je zajahala tudi politika, najprej v obliki ad hoc dneva solidarnosti, nato pa še s posebnimi prispevki v solidarnostni sklad za obnovo, kamor bomo lahko vplačevali sobotno delo ali pa delež svoje dohodnine. No, tudi politiki so stopili skupaj in za čas najhujše krize presegli razprtije. Tokrat se je pokazalo, da imamo bistveno bolj konstruktivno opozicijo, kot smo jo imeli še pred dvema letoma v času epidemije. Namesto ščuvanja ljudi, so prijeli za lopate, podprli vladne ukrepe in dali jasno vedeti, da je naloga premierja vodenje države, in ne kopanje jarkov, kjer so mu odsotnost nekateri očitali. Opozicija, tako se zdi, bo podprla tudi nekatere ukrepe, ki so bolj dvomljivi, denimo obdavčenje bank. A enotnost verjetno ne bo trajala dolgo. Prvi korak v to smer je naredila že vlada na nedavni dan spomina žrtev vseh treh totalitarnih sistemov 20. stoletja. Ker gre za spominski dan na Evropski ravni, ga za razliko od domačega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja vlada ne more enostavno ukiniti, zato ga je ignorirala. Predsednica republike se je podala na dopust, da se ji ni treba ukvarjati z dilemo, kako položiti venec, vlada pa je prezaposlena, v svoji komunikaciji pa je prikladno pozabila na žrtve komunizma, ko se je na dan vendarle spomnila. Venec ob spomenik žrtev vseh vojn je tako položil kar poljski veleposlanik. Je pa te dni zelo zaposlena stranka Levica, ki izbira svoje novo vodstvo oz. koordinacijo. Za prvo mesto se potegujeta Asta Vrečko in Miha Kordiš, pri čemer analitiki veliko prednost pripisujejo prvi. Ob tem se odpira vprašanje, kam utegne Levico popeljati novo vodstvo. Na tujem odmeva smrt Jevgenija Prigožina, ki je umrl v letalski nesreči blizu Moskve natanko dva meseca po tem, ko je izvedel poskus državnega udara v Rusiji. Če se je že zdelo, da jo je poceni odnesel, se je znova pokazalo, da Putin ne odpušča in ne pozablja. Z deveterico žrtev poleg Prigožina pa daje jasno sporočilo vsem, ki bi jih prevzel zgled nekdanjega Putinovega chefa. Vprašanje pa je, kako bo z obglavljenim Wagnerjem potekala širitev ruskega vpliva v Afriki, kjer so imeli prav Prigožinovi plačanci ključno vlogo. Svoje lovke pa prek BRICS-a širi tudi Kitajska. Države BRICS so medse povabile nove članice, rade pa bi vzpostavile nov svetovni red. Glede na to, da gre pretežno za avtokracije in demokracije dvomljivega slovesa, se poraja vprašanje, kakšen bi ta red lahko bil. Odmev tedna je oddaja, v kateri s kritično distanco pogledamo na dogodke preteklega tedna, jih pokomentiramo in jih postavimo v ustrezen kontekst. Tokrat sva teden za vas komentirala Tino Mamić in Peter Merše.

“Tisti, ki se odrečejo svojim osnovnim svoboščinam za pridobitev malo začasne varnosti, si ne zaslužijo niti svobode niti varnosti,” je nekoč zapisal Benjamin Franklin. In čeprav naj bi omenjeni citat dandanes uporabljali izven konteksta, znotraj katerega je bil izrečen, nudi zanimivo izhodišče za razmišljanje.   Varnost in svoboda sta dva ekstrema, med katerima je, kot tako pogosto v življenju, potrebno ravnovesje. Po eni strani lahko živimo v popolni svobodi – brez zakonov in avtoritet, kjer vsakdo lahko stori, kar si zaželi. V takšnem svetu bi živeli v nenehni nevarnosti, kjer bi se vsi borili proti vsem, prevladoval pa bi zakon močnejšega.  Absolutna varnost zahteva absolutno moč, ki pa, kot pogosto pravimo, tudi absolutno kvari. Po drugi strani lahko živimo v stanju popolne varnosti – zaprti vsak v svojo celico, pod nenehnim nadzorom, kjer ne obstaja možnost, da bi nas kdorkoli napadel, okradel ali okužil. Kot miši v kletki. Pa vendar se tudi tu poraja vprašanje, ali smo resnično varni – na primer pred tistimi, ki nas varujejo?   Absolutna varnost zahteva absolutno moč, ki pa, kot pogosto pravimo, tudi absolutno kvari. Za brezhibno delovanje takšnega sistema bi potrebovali tudi absolutno zaupanje, tema, o kateri sem že pisal, s katero ima sodobna družba nedvomno velike težave. Albert Camus naj bi zapisal: “Dobrobit ljudi ... je vedno bila alibi tiranov … ki služabnikom tiranije nudi čisto vest.”  Kulturne razlike in vzgoja  Trenutno najmočnejši državi na svetu, ZDA in Kitajska, v mnogih pogledih poosebljata obravnavana ekstrema svobode in varnosti. ZDA so zgodovinsko naklonjene poudarjanju osebne svobode, kar je morda najlepše vidno v mitologiji idealiziranega “divjega zahoda”. Kjer ni močne centralne avtoritete, ljudje pa so v marsičem prepuščeni samim sebi, ter skoraj popolnoma svobodni.  Na drugi strani imamo Kitajsko, ki je dandanes pionir tehnologij nadzorovanja. Kulturna psihologija kitajske družbe je ključ do razumevanja uspeha Pekinga pri izvajanju svojih projektov nadzora brez ovir. Nekatere raziskave so pokazale, da ima veliko Kitajcev dejansko dokaj podporno stališče do programov nadzora, saj verjamejo, da je žrtvovanje svobode zaradi varnosti precej dober dogovor. Kitajska je celoten sistem družbenega nadzora zapakirala kot “družbeno dobrobit”, ker je varnost sama po sebi največja korist za ljudi.    Mladi so medtem danes manj izpostavljeni tovrstnim primerom in se zato manj zavedajo nevarnosti ekspanzivne vladne moči.  A tudi na kulturni ravni stvari niso nespremenljive. Glede na raziskavo Inštituta Cato je skoraj tretjina generacije Z (rojenih med 1990 in 2010) v ZDA naklonjena ideji, da vlada v domove namesti nadzorne kamere. Sicer le malo Američanov – 14 odstotkov – podpira to idejo, a med mlajšimi od 30 let to idejo podpira 29 odstotkov.   Kot menijo na Inštitutu Cato, so bile generacije, vzgojene med hladno vojno, redno izpostavljene novicam o tem, kako Sovjetska zveza nadzoruje svoje ljudi, kar je morda Američanom pokazalo nevarnosti dajanja vladi preveč moči za nadzor nad ljudmi. Mladi so medtem danes manj izpostavljeni tovrstnim primerom in se zato manj zavedajo nevarnosti ekspanzivne vladne moči.  Strah kot gonilo  Verjetno ni presenetljivo, da je ameriška vlada izjemna pooblastila za nadzor dobila po terorističnih napadih 11. septembra. Morda je to ena ključnih sprememb, kjer bi lahko rekli, da so teroristi zmagali.   A zaradi strahu pred terorizmom se takšna miselnost sedaj širi tudi v Evropi. Francoski parlament je marca odobril izvajanje videonadzora z uporabo umetne inteligence na olimpijskih igrah 2024 v Parizu. Zagovorniki zakonodaje trdijo, da bi umetna inteligenca lahko preprečila teroristični napad leta 2016 v Nici, saj bi opazila tovornjak, ki je zapeljal v množico. Prav tako naj bi preprečila totalni kaos na lanskem finalu lige prvakov v Parizu med Liverpoolom in Real Madridom.  Sporočila, ki nas obdajajo vsepovsod, so jasna: svet je nevaren; če se želite zavarovati, se odpovejte svobodni izbiri ter nam podelite večjo moč.  In medtem ko smo na Zahodu še relativno daleč od popolnega nadzora državljanov, ki ga v imenu varnosti uvajajo na Kitajskem, morda ni odveč skrb, da se v tej smeri počasi, a vztrajno pomikamo. Strah oblikuje naša življenja. Od dokaj nekontroverznih in razumljivih zahtev po obveznem nošenju čelad in dobro vidnih opozorilnih oblek, preko zahtev po zaustavitvi družbe in gospodarstva zaradi virusa, do prihajajočih zahtev po spremembi življenjskih navad v imenu omejitev podnebnih sprememb, primerov ne primanjkuje.  Sporočila, ki nas obdajajo vsepovsod, so jasna: svet je nevaren; če se želite zavarovati, se odpovejte svobodni izbiri ter nam podelite večjo moč.  Kje je meja?  Kot omenjeno, je pri takšnih vprašanjih potrebno ravnovesje. Ne ena ne druga skrajnost nista (vsaj upam) zaželeni.  A kje je ta meja? Kje se je osebni svobodi dobro odpovedati v imenu varnosti? Kako zagotoviti, da ne bomo ostali brez obeh?  Težka vprašanja, na katera se ne čutim pristojnega določati odgovora. Nedvomno bo tu potrebna široka družbena debata ter sprejemanje kompromisov. Kar pa tudi počasi postaja nesprejemljivo, saj se nam v imenu varovanja določenih skupin vse pogosteje omejuje našo temeljno svoboščino – svobodo izražanja. Zopet isto vprašanje in problem.  Nedvomno pa lahko zaključim, da ta vprašanja v bližnji prihodnosti ne bodo izginila. Postajala bodo vse bolj pereča. Glede na trenutno stanje naše družbe lahko tudi brez večjih težav napovem, da bodo postala tudi politizirana. Kjer bosta oba ekstrema, varnosti in svobode, prevzela ter posvojila glavna politična pola, levi in desni. Debata bo tako najverjetneje sledila ustaljenim tirnicam družbene polarizacije, ki bo hranila ekstreme ter omalovaževala pragmatičen in racionalen odziv.  Nam je ravnovesje sploh še vrednota?  Svetovne sile, ki jih bolj kot filozofija skrbita moč in vpliv, bodo takšne razprtije nedvomno izkoristile. Kitajska bo z veseljem prodajala svoje vedno bolj izpopolnjene tehnologije nadzora naklonjenim režimom, medtem ko bodo ZDA pridigale o pomenu pravic in svobode ter umikale svojo pomoč in sodelovanje.   Kaj nas bo v takšnem svetu vodilo? Čemu bomo dali prednost?  Nam je ravnovesje sploh še vrednota? 

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška.

Ob trenutni težki situaciji v Sloveniji so volitve v evropski parlament, ki bodo naslednje leto med 6. in 9. junijem, za številne Slovence v tem trenutku zadnja briga. Pravzaprav so velikokrat do sedaj tudi bile; kampanja je bila predvidljiva, stranke so zavzele proevropsko pozicijo, za slovensko desno sredino so bile vedno izziv, ker so jim vsako leto dale resno možnost za zmago, ki so jo do sedaj stranke slovenske pomladi vedno izkoristile. Obenem smo se Slovenci še na vsakih volitvah pozabavali, kateri nov politični obraz za enkratno uporabo bomo zopet podtaknili naivnim evropskim liberalcem. Tokrat je v senci trenutnega dogajanja v državi minil obisk Janeza Janše na Madžarskem, ki je prejel vabilo Viktorja Orbana na pogovore ob priložnosti otvoritve svetovnega prvenstva v atletiki, o ''skupnih nalogah krščanskodemokratskih ter konservativnih strank pred naslednjimi evropskimi volitvami''. ❗️@PM_ViktorOrban met former Slovenian PM and @strankaSDS leader @JJansaSDS in Budapest. Discussions covered severe storms hitting Slovenia, which Hungary also aided in mitigating over the past weeks. They talked about global politics, emphasizing the importance of peace amid the… pic.twitter.com/ig6YehWzK1 — Zoltan Kovacs (@zoltanspox) August 19, 2023 Dikcija, ki je zanimiva, kajti FIDESZ od izključitve iz trenutno vladajoče desnosredinske evropske ljudske stranke (EPP) še ni izbral svojih naslednjih zaveznikov. Kolebanje provokativnega Orbana med skupino Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), ki je v zadnjih nekaj letih zelo omehčala svoja stališča do Evropske unije ter bolj nepopustljivo skrajno desno ter skrajno evroskeptično skupino Identiteta in demokracija (ID), morda odseva premisleke o novi prerazporeditvi političnih sil v Evropi po volitvah naslednje leto. Dr. Žiga Turk je ob izključitvi FIDESZ-a v takrat spregledanem tvitu čivknil, da: ''Ni tako bistveno, ali je FIDESZ znotraj ali zunaj EPP. Bistveno je, da EPP ostane **desno**-sredinska. Brez take EPP je z Evropo konec. '' In ravno pojav močne, ne nujno trdo desne in trdo evroskeptične konservativne skupine v Evropskem parlamentu desno od desno sredinske Evropske ljudske stranke je nekaj do nedavno še nepredstavljivega ter nakazuje, kako močno so se politična razmerja na starem kontinentu spremenila. Nekaj o ECR, vse bolj zmernih evropskih konservativcih Politična skupina Evropskih konservativcev in reformistov je bila formirana le leto po slovenskem vstopu v Evropsko unijo. Takrat je britanski konservativni premier David Cameron britanske Torijce ob očitkih prehude dominance kontinentalnih krščansko-demokratskih strank popeljal iz evropske ljudske stranke ter osnoval novo politično skupino. Že do naslednjih evro volitev l. 2009 se je skupina okrepila s številnimi strankami predvsem iz vzhoda Evrope s primesmi političnega klasičnega liberalizma. Ob Brexitu je skupina potem močno zanihala v skrajno evroskeptične vode, menjavala člane, počasi pa se je stabilizirala z bolj sprejemljivo konservativno evrokritično, a ne več evroskeptično pozicijo. Na njihove bolj zakoreninjene konservativne pozicije spominja tudi njihov logotip, ki s silhueto britanskega ležečega leva potihoma namiguje na svoje klasične konservativne izvore. Danes so Konservativci in reformisti vzpostavili celo politično podskupino, Evropsko krščansko politično združenje, ki združuje majhne, evropske konservativne krščansko-demokratske stranke. Morda to krščansko-demokratsko podvajanje zveni nenavadno, glede na to, da so ustanovitelji Evropske ljudske stranke krščanski demokrati De Gasperi, Schuman ter Adenauer. A vendarle je bil ob ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti l. 1957 tudi Vatikan malce bolj konservativen kot pa danes. Domovina se je v preteklosti, ko je bilo to v širšem prostoru povsem neaktualno in je potekalo bolj pod radarjem, že dotikala problematike pojava nove vzporedne konservativne skupine, ki želi napasti status quo, ki ga trenutno v obliki velike koalicije PES – Renew – EPP, (t. j. leva in desna sredina ter liberalci), preko Ursule Von Der Leyen in njenih predhodnikov že dolga leta obvladuje desna sredina. Velik odmev je imel intervju z belgijsko temnopolto evroposlanko afriških korenin, članico skupine Konservativcev, ki je bila ena izmed evroposlancev in poslank, ki so glasovali proti razvpiti resoluciji misije Evropskega parlamenta, ki je v času Janševega predsedovanja EU-ju dodatno razgrela situacijo v Sloveniji. Ob drugi priložnost je Domovina že pred leti objavila intervju z mlado špansko političarko desno sredinske španske ljudske stranke, ki je že takrat opozarjala na usodno premikanje evropske desne sredine v levo oz. na nekritično prepuščanje političnega prostora bolj ali manj skrajno levim ter zelenim političnim iniciativam. Nedvomno sta torej bila potreba ter smisel po razširitvi konservativnega političnega diskurza že pred leti nujna. Janšev nedavni obisk v Budimpešti nedvomno potrjuje te trende, saj slovenski politični prvak resno razmišlja o možnosti, da se bo Evropsko komisijo čez eno leto sestavljalo drugače, njen fokus pa se bo kot kaže lomil na številnih temah. Potrebujemo bolj desno evropsko koalicijo V bruseljskih dvoranah Berlaymonta ter obeh evropskih parlamentarnih središčih se tako vedno bolj govori o spremembi evropskega političnega sredinskega statusa quo. Med konservativci trenutno daleč najbolje kotira italijanska premierka Giorgia Meloni. Na njeno transformacijo iz t. i. ''fašistke'' v upoštevanja vredno konservativno političarko na Zahodu, ki jo z veseljem sprejme tudi voditelj svobodnega sveta, Joe Biden, je v svojo realnost zagledane Slovence že opozoril upokojeni veleposlanik in diplomat Božo Cerar. Ne pozabimo tudi na dolgoletnega premierja Poljske Mateusza Morawieckega, ki je prišel v ospredje evropske javnosti ob izbruhu ukrajinsko-ruske vojne, ter prav tako njegovega rojaka, podpredsednika evropskih konservativcev Ryszarda Legutka, profesorja filozofije in komunističnega disidenta, katerega knjigo je pred kratkim izdala tudi založba Družina in ki ga je v Sloveniji gostil prvi predsednik demokratične slovenske vlade Lojze Peterle. Veter torej v evropskih sobanah drugače piha, a Janez Janša s svojim obiskom Budimpešte še zdaleč ni edini politik, ki opozarja na spreminjajoča se politična razmerja. Češki premier Petr Fiala, še en član skupine ECR, je tako že razburil z namigovanji, da mora desnosredinska EPP skupaj s Konservativci preprečiti levo politično večino v Evropi po volitvah naslednje leto. Češki premier Petr Fiala, še en član skupine ECR, je tako že razburil z namigovanji, da mora desnosredinska EPP skupaj s Konservativci preprečiti levo politično večino v Evropi po volitvah naslednje leto. Toda tudi Fiala v svojih računicah ni osamljen. Analitiki že veselo delajo napovedi za naslednje evropske volitve, ki bi utegnile biti ene izmed najzanimivejših v zadnjih desetletjih. In čeprav trenutno še vse kaže na ponovno zmago evropske ljudske stranke ter ponovitev sredinske koalicije, torej desna sredina + liberalci + leva sredina, se nekateri že ogrevajo za možnost nove koalicije, ljudske stranke, liberalcev ter konservativcev. In čeprav bi takšna odločitev zamajala dosedanji evropski vodilni sredinski trojček in je ob trenutnih anketah povsem matematično možna, s svojimi sklepanji vendarle ne smemo biti preuranjeni. Krila vzponu desnih in konservativnih vrednot je ob slabem rezultatu konservativne stranke Vox že pošteno priščipnil očitno parlamentarni poraz desne sredine v Španiji, ki so ga številni prehitro označevali kot zmago desno sredinske španske ljudske stranke. Potencialna nova španska levo sredinska vlada Pedra Sancheza bo nedvomno dala zagon levemu valu pred evropskimi volitvami. Močan levi val bi prav tako utegnila sprožiti osiveli, a še vedno zagreti prvak francoske trde levice Jean-Luc Mélenchon s svojo koalicijo NUPES po vzoru nekakšne ljudske fronte iz 30-ih let prejšnjega stoletja, ki naj bi bila ščit pred Le Penovo, na Nizozemskem pa bo levi ščit združene levice predstavljal bivši podpredsednik Komisije Frans Timmermans, ki svari pred populistično desnico, katere vzpon označuje stranka Kmečko-državljanskega gibanja, ki je nastala iz tudi v Sloveniji znanih in ''preizkušenih'' kmečkih protestov. Špekulacije, da naj bi glede na trenutna gibanja Janša svojo SDS potegnil iz sredinske EPP h konservativni ECR, so verjetno res le špekulacije. Prvaku opozicije nedvomno bolj koristi, da znotraj EPP-ja svojo stranko pozicionira bolj na desno stran in deluje kot povezovalec bodisi pri formiranju sredinske koalicije, kjer bo krščansko-demokratska pozicija bolj zaznana, bodisi pri dejanskem povezovanju s konservativci, če bi do tega res prišlo. V večjih težavah kot Janša, ki očitno pred evropskim političnim spopadom zelo dobro uporablja svoje evropske povezave, bo morda preostanek desne sredine, t. j. NSi, SLS ter Logar. V normalni situaciji ter normalni kampanji za evroparlament, bi informacije o skupnem desno-sredinsko-liberalnem nastopu bile že močan signal za končno zmago. Spremenjena razmerja na evropskem političnem parketu, na katera s svojim obiskom namiguje Janša, pa bi tudi v Sloveniji lahko spodbudila močno levo, ''frontno'' mobilizacijo za ''zaščito'' progresivnih evropskih vrednot: od odprtih migrantskih vrat, splava, evtanazije, zelenega prehoda ter nekritičnih energetskih politik s ciljem vreči desno sredinsko evro parlamentarno večino v Sloveniji. Ob takšni politični kampanji pa samo cenena proevropskost ne bo dovolj.

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Ob največji naravni katastrofi, ki jo je utrpela naša domovina, je bilo jasno, da je to trenutek, ki potrebuje narodno enotnost. Pričakovanja, da bi se delitev zgodila med ljudmi, na terenu, ni bilo. Nekaj potenciala na političnem nivoju pa je seveda bilo. "Današnji sestanek je pokazal, da znamo biti tudi politiki, takrat ko je treba, enotni. Želim si, da bi ta narodna enotnost trajala čim dlje. Izmenjali smo si poglede na nabor ukrepov in mislim, da smo tudi s kolegi iz opozicije dobro usklajeni," je po sestanku s predsedniki vseh parlamentarnih strank povedal predsednik vlade Robert Golob. To je v svojih izjavah v splošnem potrdila tudi opozicija. Ta in takšna enotnost je nekaj produktivnega. Romantiki bi lahko rekli celo nekaj lepega. Posnetki in pričevanje s terena so pri tem pričali o popolni katastrofi, ki jo ljudje premagujejo z voljo in medsebojno pomočjo. Aktivirani so bili vsi mehanizmi, sodelovale so in še sodelujejo številne organizacije, posamezniki, dobrotniki itd. Toda ta enotnost je po nekaj dneh katastrofe začela dobivati podobnosti z drugimi podobnimi trenutki narodne enotnosti. Kjer je enotnost, sploh politična, zato, ker si ena stran tega želi in druga to potrebuje. Vendar ta enotnost ničesar v vsakodnevnem pristopu političnih in medijskih elit ne spremeni. Samo zavoljo enotnosti mora tista stran, ki si je želi, sprejeti, da bo pravila postavljala tista stran, ki enotnost potrebuje zavoljo lastne javne podobe. Samo zavoljo enotnosti mora tista stran, ki si je želi, sprejeti, da bo pravila postavljala tista stran, ki enotnost potrebuje zavoljo lastne javne podobe. Prvi primer, ki mi je padel v oči, je bilo objavljeno pismo bralcev v Delu, kjer je pisec napadal "pravico" nadškofa Zoreta, da posveča slovenski narod Mariji. Pa napadanje na domovinske pravice katoličanov in nerazumevanje molitev, tradicij Katoliške cerkve ter njenih vernikov res ni nič novega. Je pa pomenljivo, da se eden izmed osrednjih časnikov odloči za objavo takšnega pisma bralcev. Poročanje v osrednjih informativnih oddajah slovenskih televizij pa tudi pomenljivo spregovori o tem, kaj prinaša "depolitizacija", ampak o tem kdaj drugič. V povezavi s tem je bil klasičen napad na Cerkev tudi v povezavi s poplavami in koliko bo "bogata" Cerkev darovala. Pri tem je v javnosti zaokrožil podatek, da je Slovenska škofovska konferenca darovala Karitasu 75.000 evrov. Posmeh ob omembi zneska s strani povprečno razgledanih Slovencev je bil seveda pričakovan. Žalostno pa je, da je bil ta podatek deležen podobnega odnosa s strani dela katoliške javnosti in njenih vidnejših predstavnikov. Žalost pa zato, ker kaže na to, da niti o svoji organizaciji ljudje nimajo pojma. Da na hitro pojasnim: škofovska konferenca je organ tako kot recimo parlament ali vlada. Organ, ki ima svoj operativni proračun za lastno delovanje in ne upravlja s premoženjem škofij. Pri tem je vsaka škofija avtonomna. To je tako, kot bi pričakovali od Urške Klakočar Zupančič, da bo parlament daroval neka bajna sredstva. Seveda pa škofije financirajo vsaka svojo škofijsko Karitas in verjamem, da bodo potrebe v prihodnje velike. Najbolj srhljivo pa je to, da ne napadajo morebitne pristranskosti govorjenega ali slabega delovanja organizacij, ki so sodelovale itd. Napada se sam obstoj, ki je bil priznan s tem, da jih je osvetlila medijska svetloba. Katoliški humanitarci bi morali ostati zamolčani? Tretji primer, ki pa je bil na koncu še najbolj pomenljiv in je v bistvu serija, ki je dosegla svoj vrhunec z objavljeno kolumno v Mladini. Vsebina kolumne se nanaša na specifične Odmeve, ki jih je vodila Rosvita Pesek in jih je urejala moja malenkost. To pomeni, da sem goste vabil jaz. V Mladinini kolumni pa sem lahko prebral, da je bila izbira gostov "neokusna in nepoštena" ter "eklatantno ideološko obarvana". Avtorja kolumne do sedaj ni motila izbira gostov na temo poplav. Lahko so bili gosti informativnih oddaj predstavniki različnih humanitarnih organizacij. V prispevkih se je lahko pokrivalo donacije Evangeličanske cerkve, mednarodne policijske organizacije in mnogo drugih. Vse to ni zmotilo avtorja. Zmotilo pa ga je, ko kot gostje pridejo na vrsto predstavniki organizacij, ki jim je skupna edinole katoliška podstat. Namreč – prvi gost je bil predstavnik Karitasa, humanitarne organizacije, ki je del vseh možnih državnih sistemov in je ena največjih organizacij pri nas. Drugi so bili skavti – ena največjih mladinskih organizacij, ki ima pred državo status delovanja v javnem interesu, in je del sistema civilne zaščite. Tretji je bil predstavnik Malteškega reda, ki je posplošeno sploh diplomatsko specifična entiteta in ima s Slovenijo sklenjen meddržavni sporazum. Vendar ja, zlomka, druži jih njihov pogled na svet. Pri tem, komu pomagajo, ne igra nobene vloge. Pomagajo vedno in vsem. In pri tej kolumni seva ta odnos dveh političnih strani do narodne enotnosti. Enotni smo lahko samo, če je ena stran tiho, da je prispevala k tej enotnosti ter rezultatom skupnega projekta. Živimo v demokratični državi in po tridesetih letih nekateri to še vedno razumejo na način, da je zanikanje dela naroda sprejemljiv modus operandi v demokraciji. Oziroma, kot to avtor zapiše, ko razlaga o tem, kakšna bi morala biti javna medijska hiša: "V celoti spet normalizirana in podobna tisti pred političnim prevzemom." Najbolj srhljivo pa je to, da ne napadajo morebitne pristranskosti govorjenega ali slabega delovanja organizacij, ki so sodelovale itd. Napada se sam obstoj, ki je bil priznan s tem, da jih je osvetlila medijska svetloba. Torej, ja – lahko si prostovoljec po poplavah, samo pred kamero ne povej, da si katoličan.

Leta 1926 je bila teta Mici stara dobrih deset let. V svojih spominih je zapisala, kako je bilo leta 1926, ko so vode poplavile Poljansko dolino. »Voda je divje drla le malo proč od mene. Preden so otroci prišli do mene, da bi me rešili, sem se že pogreznila v valove. Na drugi strani potoka je rasla velika smreka. Deroča voda jo je spodnesla, da je padla počez čez strugo. Močno sem otepala z rokami, potem mi je le uspelo, da sem se oprijela debla. Ne vem, kako, a močan val me je zagrabil in vrgel na breg. Kako sem se rešila na varno, ne vem. Bila sem vsa obtolčena in ilovnata. Ko je oče videl, kakšna sem, me je dal še čez koleno. Drugi otroci, ki so nemočno opazovali moj boj z valovi, so mami povedali resnico. 'Samo Sveti angel te je rešil,' mi je rekla mama.« Tetina zgodba je bila vtkana tudi v moje otroštvo. Otroci smo jo pogosto poslušali, saj so nas starši z njo svarili, da se z naraslo vodo ni igrati. V veži sta dolgo časa viseli dve fotografiji: na eni so bili ujeti ognjeni zublji, ki so razsvetljevali nočno nebo na Goropekah, ko je gorela tamkajšnja kmetija, na drugi pa so bile Žiri iz leta 1926. Povsod tam, kjer je takrat Sora poplavila, danes stojijo hiše … Škoda, da se iz takratne katastrofe nismo ničesar naučili. O poplavah leta 1926 in 1962 je pisal tudi dr. Milan Gregorčič iz Gorenje vasi. Če bi snovalci urbanističnih načrtov prebrali njegov zapis, potem bi pri oblikovanju občinskih prostorskih načrtovanj trikrat premislili, preden bi izdali marsikatero gradbeno dovoljenje. Ti presneta Sora! Sora je, kar pomnim, ob vsakem močnejšem nalivu prestopala bregove. Zmeraj, ko sem z žalostjo v srcu opazovala zanemarjene bregove ter polne struge naplavin, sem si rekla, saj ni čudno, da je tako, ker nihče ne poskrbi zanjo. Kot otrok sem včasih spremljala deda, ki je, tako kot njegovi drugi vrstniki, redno čistil grabne. Z nabrežin je še v pozni starosti odstranjeval podrta drevesa, na glas pa se je jezil na tiste, ki so na rečnih bregovih odlagali plevel in krompirjevino. Sodni dan 2023 Četrtkove noči ne bomo tako hitro pozabili. Sora je v manj kot treh urah narasla za tri metre. Zmanjkalo je tudi elektrike, ostali smo v temi. Močan dež je mašil odtoke na ulici in dvorišču in mož, ki je dežural ob njih, je zaskrbljeno zmajeval z glavo: »Česa podobnega pa še ne!« Gasilci in Civilna zaščita so šli na teren, ljudje, ki jim je voda zalila hiše in poslovne prostore, so reševali, kar se je rešiti dalo. Voda je po glavni cesti drla še naslednji dan, zgodaj dopoldne. Novice o uničenih hišah, cestah in mostovih ter o grozljivih zemeljskih plazovih, ki so odnašali hribovske poti, doline pa spreminjali v neprehodne grape, so se kot blisk razširile od ust do ust. Škoda, ki jo je povzročila vodna ujma, je bila nepredstavljiva, pravzaprav strahotna. Uničenih je bilo več kot petdeset kilometrov cest, plazovi z več tisoč kubičnimi metri materiala pa so spremenili podobo Poljanske doline. Ljudje so morali zapustiti svoje domove, ker jim je grozilo, da jih bo plazovita zemlja zasula pod seboj. Številne vasi so bile tudi zaradi podrtih mostov odrezane od sveta. Pogled na dolino je bil še v nedeljo dopoldne, ko sva se s sinom počasi prebijala proti Škofji Loki, zelo strašljiv. Malo pred Gorenjo vasjo je plaz zasul cesto, odstranili so le toliko zemlje, da smo se lahko zapeljali skozi. Zaradi usada pred mostom v Brodeh smo se prebijali po ozki stranski, nekoč regionalni cesti. Za več kot dvesto gasilcev ni bilo počitka. V Žireh, mojem rojstnem kraju, je bilo poplavljenih ali zasutih več kot sto hiš. Brežine Sore in Rakulščice še zmeraj kažejo žalostno podobo. Med vejami je ujeto celo prenosno stranišče. Ko človek postane Človek Že od nekdaj trdim, da se v vsaki še tako slabi stvari skriva nekaj dobrega. Prepričana sem, da bomo tudi iz poplav, ki so življenje v Poljanski dolini postavile na glavo, izšli močnejši. »Skop morma držat!« je moto gorenjevaškega župana Milana Čadeža. Prepričana sem, da bo rodil obilne sadove tudi v prihodnjih tednih, mesecih in letih. Tistih, ki so pripravljeni pomagati, ni malo. Zadnjih štirinajst dni sem preživela med Slovenci v Torontu. »Kako vam lahko pomagamo?« je bilo njihovo prvo vprašanje, kamor sem prišla. Prepričana sem, da bomo tudi iz poplav, ki so življenje v Poljanski dolini postavile na glavo, izšli močnejši. Tisti, ki razmere na terenu dobro poznajo, pravijo, da se za štirimi stenami odvijajo žalostne zgodbe. Ljudje, ki jim je povodenj uničila domove in jih pregnala iz hiš, imajo kredite. So še kako drugače zadolženi. Z nizkimi prihodki. Marsikdo ne bo mogel popraviti hiše, kaj šele zgraditi nove. Kronično primanjkuje čistil. Ljudje so se znašli v veliki duševni stiski. Marija mi je dejala, da včasih pomaga že lepa in spodbudna beseda. Pri nas doma – deset nas je – smo zbrali kar nekaj denarja. Del žepnine so prispevali tudi vnuki. O nesrečah, ki nas lahko prizadenejo, se z njimi veliko pogovarjam. Človek nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi jutri. A že občutek, da v nesreči nismo sami, veliko pomeni. Zelo si želim, da bi jim bilo zmeraj mar za bližnjega! Prijazna sekretarka Fani iz območnega združenja RK Škofja Loka je povedala, da bodo veseli vsakega daru. Denar bo šel, tako kot zmeraj, v prave roke.

V katastrofi, ki se je v delih Slovenije zgodila pred dobrima dvema tednoma, je na tnalu marsikaj. Nekateri ljudje so izgubili marsikaj, drugi vse. Pomoč je začela prihajati od vsepovsod, tako materialna kot fizična, se je pa kmalu pokazala tudi potreba po bližini in spremljanju ljudi. Na potrebo po psihosocialni pomoči so se odzvali tudi pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ter vzpostavili sedem mobilnih timov strokovnjakov za izvajanje pomoči prebivalcem na terenu. Globoke stiske, ki jih nekateri ne zdržijo Že leta različni strokovnjaki opozarjajo, da postajamo družba, ki potrebuje vse več psihosocialne pomoči. To navsezadnje vidimo vsi: med mladostniki je vse več težav s sprejemanjem samih sebe in lastno identiteto, v sredini je vse manj poročenih, pesti nas majhna rodnost, na starost pa je vse več osamljenih. Tudi samomorilni količnik našega naroda je sicer manjši kot včasih, a ostaja visok, najbolj izpostavljeni so prav starejši. Ko trende premislimo po vrsti od mlajših do starejših, si ni težko predstavljati, da se v prihodnosti ta situacija ne bo mogla izboljševati. Sedaj so se nekateri znašli v še večji stiski, saj so morda izgubili vse, kar so gradili leta, desetletja. Sicer brez uradnih informacij, s pomočjo družbenih omrežij pa se vendarle da zaznati, da je nedavna narodna katastrofa povzročila tudi nekaj samomorov, pri čemer je jasno, da je med glavnimi razlogi za samomor pogosto prav finančno stanje ter posledična občutka brezizhodnosti situacije in velike osamljenosti. Preizkušnja vere, pa nič manj tudi ateističnega pogleda na svet Ko pride do takšnih katastrof, je občutek brezizhodnosti in ujetosti povsem človeški pojav. Ko človek vidi človeško trpljenje, kaj šele, če ga doživi, je to vedno tudi preizkušnja pogleda na svet. Preizkušnja smisla življenja. Ob takšnih dogodkih sta na preizkusu oba: vernik in ateist. Ateist, na eni strani, je kakor čolniček na viharnem morju, ki ga neusmiljena narava premetava sem ter tja. Če Boga ni v tem svetu, potem smo samo »smetke« zgodovine, ki smo se razvili do te mere, da smo se sicer povzpeli na vrh prehranjevalne verige, vendar smo obsojeni na propad, ki lahko pride vsak trenutek, za enega prej, za drugega pozneje. Takšen pogled bi bil povsem črn in brezizhoden, če bi človek ne bil po naravi religiozno bitje, ki hrani v sebi vero in upanje ne glede na svojo religiozno pripadnost. Vernik pa ima po svoje še težjo nalogo, saj se mora soočiti z možnostjo, da je Bog nesposoben ali pa hudoben. Težke stvari se na svetu sicer dogajajo vsak dan, vendar pa se nas običajno resnično globoko dotaknejo šele, ko sami nekaj težkega doživimo. Ni prav enostavno ohraniti vero v dobrega Boga, ko ti odplavi hišo, ki si jo z muko zgradil, domači župnik pa jo je ničkolikokrat blagoslovil. Ne gre iskati Božje kazni v raznih neurjih, vsekakor pa gre iskati bližino Boga, ki je sam živel trpljenje človeka in to trpljenje razume. Takšen Bog mora biti torej nesposoben, ker ga premaga moč narave, ki naj bi jo sam ustvaril; ali pa hudoben, ker nekaj ustvari, pa potem sadistično uničuje oziroma prepusti uničenju. Pri vsaki življenjski preizkušnji, posebej večjih razsežnosti, je vera na preizkušnji in tega bi se morali vsi verniki posebej zavedati, še toliko bolj to velja za katoličane. Priložnost, ki je Katoliška cerkev ne bi smela zamuditi Zato pa se dogodkom, ki v večjem številu ljudi povzročajo hude travme, v tem primeru pa neredko še hude finančne težave, pridružujejo tudi težave na področju duha, četudi si marsikdo tega ne prizna. Je pa tudi res, da verni dobro prenašajo pritisk, saj vera človeku vendarle obarva življenje, vendar konkretne stiske še kako ostajajo. Vendarle pa nas take stiske opozarjajo, da je katoliška vera zgrajena na žrtvi Boga za ljudi. Gospoda Boga, kakor smo slišali v prvem berilu prejšnjo nedeljo, ni v viharju in potresu, ampak v rahlem šumljanju. Nadalje Gospod Jezus ni avtor viharja, ki ga doživi skupaj z učenci v evangeliju prejšnje nedelje, ampak se izkaže za gospodarja nad neurjem, ki ogroža življenja učencev. To pomeni, da ne gre iskati Božje kazni v raznih neurjih, vsekakor pa gre iskati bližino Boga, ki je sam živel trpljenje človeka in to trpljenje razume. Zakaj živimo v tem paradoksu, nam bo verjetno jasno šele na sodni dan, vsekakor pa imamo katoličani podarjeno vero v Boga, ki ni samo čustvena meglica, ampak Bog, ki se priliči in pridruži človeku, ko ta trpi. Pomembnost duhovne oskrbe Prihaja normalnost, ki bo pustila ljudi tam, kjer jih je travma doletela, ter s seboj odnesla tudi prostovoljce in vse službe, ki sedaj rešujejo nastalo situacijo. Ljudje in travme pa vedno ostanejo. Država, kolikor mi je znano, ni predvidela, da bi bil v ekipah psihosocialne pomoči ljudem na voljo tudi duhovnik ali nekdo, ki bi ljudem pomagal na duhovnem nivoju. Ta je neredko skrit, a tako zelo temeljen. Cerkev bi se morala zavedati, da je vedno znova, tokrat pa tudi zelo očitno, na preizkušnji tudi vera v dobrega Boga, vpričo katerega se dogajajo naravne katastrofe. Duhovna oskrba, ki se začne z obiskom, klicem, bližino, bi morala biti prva skrb kristjanov. Pa nič manj materialna podpora ter nad vsem skupaj molitev za prizadete. Cerkev ima zaradi temeljnosti duhovnega področja v mesecih po katastrofi priložnost in dolžnost: dolžnost, da se izkaže dobrodelna in materialno blizu prizadetim; ter priložnost, da se pokaže kredibilna v času stiske, ko se marsikdaj ni pokazala kredibilna v času blaginje. Da le ne pozabimo, da težave niso samo na materialnem nivoju ter da psihosocialna pomoč tudi ne zajame vse polnosti človeka. Duhovna plat je prav tako temeljna, pa če si ljudje to priznamo ali ne. Katoliška teologija ima za to odlična orodja, ki pa smo jih v času, ko se vera gradi na čustvih, manj na žrtvovanju, nekoliko pomaknili v ozadje.

Zvočni posnetek komentarja Petra Jermana

Govorice o premirju in o možnem dokončnem miru med Ukrajino in Rusijo se širijo že od začetka vojne naprej. V tem času smo videli več mirovnih pobud oz. pisem s predlogi, pisanimi na kožo Rusiji, ki so bila spisana na mizah ostarelih in odvrženih politikov z znanimi predhodnimi stiki z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Ravno zato je bila izjava Stiana Jenssena, vodje kabineta generalnega sekretarja zavezništva NATO Jensa Stoltenberga, sprejeta kot veliko presenečenje, saj je Jenssen podprl idejo o premirju med Ukrajino in Rusijo, s katerim bi lahko Rusija obdržala del pridobljenega vojnega plena. Jenssenova izjava je razburila javnosti zahodnih držav in hkrati resno zaskrbela Ukrajince, ki jih že dolgo skrbi, da jo bo Zahod na koncu pustil na cedilu.  Zemlja v zameno za mir in NATO dežnik Medtem ko se boji v jugovzhodni Ukrajini nadaljujejo, se je na Norveškem pojavila nova čudna ideja o miru. Po poročanju norveškega časopisa VG je Jenssen v javni razpravi o vstopu Ukrajine v zvezo NATO omenil možnost, s katero bi lahko z eno potezo dosegli sporazum o miru in članstvu Ukrajine v zavezništvu v zameno za ukrajinsko ozemlje, ki bi bilo predano v upravo Rusiji. Vodja kabineta Stoltenberga je sicer poudaril, da bi to lahko bila samo ena od možnosti, in pozneje dodal, da bi takšno odločitev sprejela lahko le Ukrajina, na koncu pa se je celo opravičil za svojo "napako", a škoda je bila takrat že storjena. Iz pragmatičnega in politično kratkovidnega zornega kota bi takšen mir lahko pomenil nekakšen kompromis, saj bi Rusija z ohranitvijo zasedenih ozemelj na vzhodu Ukrajine lahko razglasila uspeh, Ukrajina pa bi v zameno dobila zagotovljeno varnost znotraj Severnoatlantskega zavezništva pod Natovim jedrskim dežnikom.  Ukrajinski odgovor Uradni Kijev je po pričakovanjih takoj reagiral in poudaril, da bi takšen mir izdal Ukrajino in vse njene prebivalce, še posebej tiste, ki bi morali ostati pod ruskim škornjem. Poleg tega je opozorila, da bi takšen mir še vedno pustil lačnega volka pred vzhodnimi vrati Evrope. Čeprav bi del Zahoda videl takšen mir kot pozitiven kompromis, bi tako dosežen mir dolgoročno le nalil olje na ogenj ruskih imperialističnih ambicij. Ruski vrh in ruski ultranacionalisti bi v kompromisnem miru videli le svojo zmago in šibkost Zahoda in zveze NATO, kar bi jim brez dvoma le dalo spodbudo za načrtovanje nadaljnjih napadov na druge vzhodnoevropske sosednje države (npr. Estonija, Finska, Latvija in Litva ipd.) https://twitter.com/Podolyak_M/status/1691478223542984706?s=20 Po pričakovanjih je tudi Rusija uradno zavrnila Jenssenovo idejo o kompromisnem miru, ki bi po njenem mnenju krepila idejo, da je bil eden od razlogov za začetek vojne v Ukrajini preprečitev njenega vstopa v NATO. Rusija si hkrati želi doseči razkol med zahodnimi zaveznicami, čeprav se bolj racionalni del ruskega vrha zaveda, da bi vstop Ukrajine v NATO v primeru mirovnega dogovora lahko tudi okrepil zavezništvo. Po drugi strani pa so v ruskem vrhu tudi takšni, ki vidijo prihodnost za Rusijo le v totalni in dokončni zmagi nad Ukrajino brez mirovnega kompromisa. Drugače povedano, kompromisni mir ni všeč niti samemu Putinu. Čeprav je vodstvo zveze NATO hitro popravilo Jenssenovo izjavo in se ponovno zavzelo za popolno pomoč Ukrajini "dokler bo ta potrebna", pa mnogi  v tej izjavi vidijo začetek večjega skepticizma zahodnih vlad do dejanske vojaške zmage Ukrajine. Dolgoročne možnosti za dosego miru Čeprav je vodstvo zveze NATO hitro popravilo Jenssenovo izjavo in se ponovno zavzelo za popolno pomoč Ukrajini "dokler bo ta potrebna", pa mnogi v tej izjavi vidijo začetek večjega skepticizma zahodnih vlad do dejanske vojaške zmage Ukrajine. Res je tudi, da se trenutna ukrajinska protiofenziva nadaljuje zelo počasi in samo posamezni uspehi kažejo na možnost resničnega ukrajinskega preboja. Zato ni čudno, da se nekaterim opazovalcem zdi, da se bo frontna linija le malo premaknila v smer Rusije. Tudi nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je v intervjuju za francoski časopis Le Figaro izrazil podporo miru v korist Rusije. Črni oblaki dvoma se kažejo na obzorju ukrajinske vlade tudi zaradi prihajajočih ameriških predsedniških volitev, kjer bo vojna v Ukrajini spet burila duhove. Očitno smo na pomembni točki te vojne in enotna podpora zahodnega sveta Ukrajini je pomembna bolj kot kadar koli.

Zvočni posnetek komentarja dr. Žige Turka

Nekateri so praznovali delovno, drugi pa so samo praznovali. Solidarno prihodnost. Medtem pa so Slovenci pokazali, da dobrodelnost ni mrtva. Ob ujmi, ki je prizadela nekatere dele države, smo Slovenci spet pokazali neverjetno mero sočutja, širokogrudnosti, dobrodelnosti, usmiljenosti, darežljivosti, dobrote, vzajemnosti … Čutili smo z rojaki, ki so izgubili vse. Vsak je poskušal kako pomagati. Eni z delom, drugi z denarjem, tretji z molitvijo. Ne da bi jih kdorkoli v karkoli silil, ne da bi dejanja politizirali. Nekoč davno je bil zgled za tako ravnanje usmiljeni Samarijan iz tiste svetopisemske prilike. Ali pa navodilo iz Pisma Hebrejcem, da ne smemo “pozabiti delati dobro in svoje deliti z drugimi”. Dobrodelnost, sočutje, usmiljenje, skrb za sočloveka so stare moralne odlike posameznika. In so še. Slovenci jih te dni izkazujejo. To je res lepo gledati in pri tem sodelovati. Solidarnost? Danes za taisto poskušajo vsiliti besedo solidarnost. Ne pride od tega, da daš revežu sol, ampak izhaja iz korena solid, torej soliden, trden, trd, cel, čvrst. Ko smo solidarni, smo enotni, združeni, povezani. Ne sicer v butaro, ni pa posebej presenetljivo, da so ta kolektivistični pojem v jezik prinesli francoski komunisti: Solidarity [a word which we owe to the French Communists], signifies a fellowship in gain and loss, in honor and dishonor, in victory and defeat, a being, so to speak, all in the same boat. - Trench. Tako razumljena solidarnost, torej ne kot dobrodelnost ali sočutje, ampak kot povezanost, že ima svoj dan. Mednarodni dan solidarnosti je dan, ki ga Združeni narodi obeležujejo 20. decembra vsako leto, da bi spodbudili solidarnost med ljudmi in narodi vsega sveta. Cilj tega dneva je povečati zavest o pomenu solidarnosti za doseganje skupnih ciljev, kot so mir, človekove pravice, socialna pravičnost in trajnostni razvoj. Praznik solidarnosti Nekaj debate je bilo okrog tega, ali naj bo 14. avgust dela prost dan ali ne. Drži, veliko jih je, ki jim pride prav vsak dan, da poskusijo odpraviti nekaj škode, ki je nastala po sodnem dnevu. Rešujejo svoja ognjišča. Za odpravljanje posledic bodo žrtvovali tudi sobote in nedelje in vzeli kak dan dopusta. 10–15 tisoč gospodinjstev je bilo prizadetih v poplavah in pri odpravljanju posledic se jim je pridružilo še 11–12 tisoč prostovoljcev. Čez palec je torej včeraj 40 tisoč ljudi delalo na odpravljanju posledic. Prost dan za praznovanje solidarnosti pa je dobilo 800, 900 tisoč ljudi. Ki bi sicer v enem dnevu naredili vrednost reda velikosti 150.000.000 €. Ujma je naredila škodo in popravilo škode terja denar. Denar je treba zaslužiti in zaslužimo ga z delom. S tega vidika – da se škoda odpravlja z delom, ne pa z nedelom – so odločitev koalicije kritizirali ekonomisti, gospodarstveniki, zdravniki in opozicija. Vsi ti živijo v prepričanju, da se brez muje še čevelj ne obuje, kaj šele sanira milijardna škoda. Niso pa kritiki upoštevali, da omenjeni pregovor v socialni državi ne velja več. Da je v socialni državi jelo tudi brez dela; da socialna država manjša razlike med tistimi, ki so pri delu uspešnejši, in tistimi, ki niso. Zlobneži ukrepom, ki to uredijo, pravijo davki. Tisti bolj napredni, družbeno odgovorni in depolitizirani pa, da je to solidarnost. Ujma je naredila škodo in popravilo škode terja denar. Denar je treba zaslužiti in zaslužimo ga z delom. S tega vidika - da se škoda odpravlja z delom, ne pa z nedelom - so odločitev koalicije kritizirali ekonomisti, gospodarstveniki, zdravniki in opozicija. V solidarno prihodnost No, in za to pri tem prazniku gre. Praznovali smo solidarnost. Dobili smo dan, ko smo lahko sedeli in premišljevali, kako lepo, dobro in plemenito je biti solidaren. Nekateri so solidarnost praznovali delovno, druge, večino, je dela prost dan vzgojil v bolj solidarne ljudi. Ko bo vlada naslednjič v imenu solidarnosti dvignila kak davek, bo šel lažje po grlu navzdol. Postali bomo bolj solidarna družba. Za današnjo koalicijo je solidarno samo lepša beseda za enako. Še bolj enaka družba bomo. Nekaterim se to zdi dobro. Drugi beremo, da smo po enakosti drugi v Evropi in da je to kar dovolj. Ne bi me čudil predlog, da bi bil dan solidarnosti dela prost dan kar vsako leto, saj bi pomembno prispeval k smeri našega razvoja. V solidarno prihodnost. Morda bomo zaradi tega malo bolj revni, ampak če bomo zato malo bolj enaki, malo bolj vsi enako mislili, malo bolj trdno privezani drug na drugega, se jim bo to zdelo vredno. Škoda, da bi nesreča šla v nič Za promocijo solidarnosti zdaj izkoriščajo naravno nesrečo in bi radi dobrodelnost ljudi predstavili kot željo, da bi tudi ko ni katastrofe, ljudje želeli več socializma, pardon, solidarnosti. »Državljani si želijo državo solidarnosti, sodelovanja, vključevanja in medsebojne pomoči,« – Milan Kučan V literaturi je dobro opisana strategija avtoritarcev, komunitarcev, centralnih planerjev in zagovornikov močne države, skratka, nasprotnikov družbe svobodnih posameznikov, da vojne in izredne razmere (ki seveda terjajo izredna sredstva, tudi centralno poveljevanje, mobilizacijo, cenzuro, omejevanje lastninskih pravic) izkoristijo za promocijo naštetih idej, pogosto pa tudi za to, da začasni, nujni ukrepi za čas izjemnih dogodkov postanejo trajni. Da se razumemo, gre za zvijačo, gre za zlorabo kratkotrajnih izrednih dogodkov za doseganje trajnih političnih ciljev. Resnica pa je, da kar deluje v vojni, ni nujno, da deluje v miru. Praviloma je obratno. Skratka Ni solidarnost, če darujete za poplavljence ali jim greste z rokami pomagati. To je dobrodelnost, to je usmiljenje, to je širokogrudnost, to je sočutje. Ni problem, če se dobrodelnosti reče solidarnost. Ali pa ni problem, če rečejo, da višji davki in večja enakost pomenijo več solidarnosti. Problem imam samo s tem, da se za značajske vrline posameznikov uporablja ista beseda kot za egalitaristično in kolektivistično politično agendo levice in Levice. Prosim, pustite ljudem, da so dobrodelni, ne da bi jih spet vpregali v kolektivistične zablode in ne da bi naravno nesrečo uporabljali za promocijo parol neke zgrešene politike. Komentar dr. Žige Turka je bil prvotno objavljen na Čas/opisu: ziga.substack.com 

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Vojna v Ukrajini dobiva vse širše razsežnosti in paradoksalno se kljub večinoma nespremenjenim razmeram na sami frontni črti in pa dejstvu, da se v mednarodni politiki počasi izrisujejo okvirne časovnice za končanje nasilja, intenzivnost bojevanja na nekaterih področjih povečuje. Ukrajina se namreč vse bolj poslužuje hibridnega vojskovanja, torej doktrine, na katere učinkovitost je prisegala prav okupatorska Rusija. Kot je našemu bralstvu že znano, je branilcem uspelo prenesti vojno tudi na širše ozemlje matične Rusije. Razlog za krepitev tega pristopa pa ne tiči le v zastraševanju okupatorja; glede na stanje na fronti hibridno delovanje za branilce pomeni najbolj logično pot za maksimizacijo njihovih vojaških uspehov. Ne vemo namreč, do kdaj bo Zahod podpiral Ukrajino ter do kdaj se bo predvsem z demografskega vidika Ukrajincem klasično bojevanje v smislu pričujoče protiofenzive še izplačalo. Za zaledno delovanje je sicer ukrajinsko stran potrebno nedvomno pohvaliti. Na ozemlju Rusije se dnevno pojavljajo in celo stopnjujejo njihove aktivnosti z droni. Precejšen del teh sicer Rusom uspe onesposobiti, a v smislu prenosa vojne na okupatorjevo ozemlje je treba izpostaviti tudi uničenja (ali vsaj poškodovanja) vojaških, gospodarskih in političnih ciljev, ki se zgodijo brez dronov. Čeprav naši mediji o njih precej neradi poročajo, se sabotaže kar vrstijo. Kot je duhovito pripomnil nek tviteraš ob eksploziji ruske tovarne optike: "Ivan je spet kadil." Ivani vse več kadijo, predvsem od odstopa Rusije od dogovora o izvozu ukrajinskega žita in posledično uničenja tovornih kapacitet v Odesi. Ukrajina z retaliacijo očitno ne skopari, saj je nedavno napovedala, da bo napadala tankerje v Črnem morju, ki prevažajo rusko nafto. Kot ugotavljajo pri bruseljskem Politicu, je ta nafta namenjena tudi članicam EU, kar nas spet postavi v gordijski vozel mednarodne politike. Ne odstopam od prepričanja, da mora Ukrajina zmagati ter da si Rusija zasluži poraz in katarzo po vzoru (post)nacistične Nemčije, s čimer bi se mogoče lahko otresla barbarske Džingiskanove duše, za katero niti sama ne ve, da jo za tančico zveličavnega pravoslavja nosi v sebi. Vendar pa se na poti do tega scenarija pojavljajo nepremostljive operativne ovire, in sicer, Rusija je kot proxy močnejših od sebe dobila toliko vetra v jadra, da v trenutnih razmerah lahko preživi kot okupatorka dela Ukrajine. Ne bo se sicer širila, a žal tudi nič ne kaže, da bo s prisvojenega ozemlja odšla. Čeprav so Ukrajinci na nekaterih mestih že prebili prve utrdbe Surovikinove linije, na okupiranih ozemljih ob deportacijah Ukrajincev poteka utrjevanje Moskvi zvestih oblasti. Da ne bi pred volitvami kdo kaj poizkušal. Mogoče še močnejši faktor realnosti pa predstavlja demografska škoda, ki jo Ukrajini prinaša konvencionalno bojevanje, ki je za osvoboditev neizbežno. Ukrajincev je nenazadnje štirikrat manj kot Rusov, ki so se očitno odločili dobesedno preplaviti nasprotnika. Rezervne strukture (Rosgvardija) naj bi tako ustanavljale nove polke iz dosedanjih rezervistov, ki bodo po potrebi nosili breme človeških žrtev, potrebnih za delni uspeh okupatorskega podviga Kremlja. "Nas mnogo," radi rečejo. Tudi Ukrajincev ni malo, a vendarle bo treba pogledati resnici v oči in razmisliti, kateri postopki so za ugodno prihodnost najbolj racionalni. Še enkrat naj spomnim, da v tem trenutku najverjetnejši predsednik ZDA Donald Trump podpira končanje spopadov, in ne nadaljevanja vojne. To ne pomeni, da je na strani Rusije, a vendarle bo pri njegovem pristopu treba biti previden, da ne bo Ukrajina potegnila kratke.

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Janija Lovšina

Podjetnik Ambrož Duler, ki je v bliskoviti samoiniciativni akciji postavil most za pešce v Prevaljah na Koroškem, je takole opisal dogajanje: Zjutraj je pri mostu srečal župana, ki je hodil okoli ves obupan. Ni vedel, kaj narediti. Duler mu je rekel, da ima rešitev – že jutri lahko postavi nov most. Županu se je to zdelo nemogoče. Zanimalo ga je, kje bo dobil material. Bom zrihtal, je odvrnil. 36 ur po pogovoru z županom – oziroma 24 ur po dobavi materiala – je most, ki povezuje desni breg Meže in Leše s centrom Prevalj, že stal. Podjetnik, ki z ženo Mirjano Duler vodi podjetje Adteh, je tako čez noč – oziroma v 36 urah – postal narodni heroj. Na družbenih omrežjih smo prebirali, da je dokazal, česa je sposoben kleni Slovenec, ko mu za vratom ne visi predimenzioniran birokratski aparat. Nekdo je zastavil retorično vprašanje, če si upamo zamisliti, kaj bi se zgodilo s cenami stanovanjskih nepremičnin, če bi se jih gradilo tako hitro, kot je bil postavljen Ambrožev most.  Zmaga! Ambrož Duler, mož beseda, na mostu s sinom Luko. Most za pešce med desnim bregom Meže in centrom Prevalj se finišira. Ljude so zelo hvaležni. Velike zmage človeškosti in solidarnosti nad tragedijo. Berite nas še naprej, vse to in še več - jutri @vecer pic.twitter.com/p6axvK2VuO — Tomaž Ranc (@TomazRanc) August 8, 2023 Nekateri so šli še dlje in predlagali, da bi morala zgodba z mostom postati podlaga za novo ekonomsko liberalno politično gibanje. Navdušenje nad Dulerjevo akcijo je spodbudilo tudi levo usmerjene spletne šaljivce, ki so roman Atlasov skomig ameriške filozofinje Ayn Rand preimenovali v Ambrožev most. Roman namreč predstavi anarhokapitalistično vizijo sveta, kjer je celo gradnja javne infrastrukture podvržena zasebni pobudi. Vir: X @vladozlom Skepsa Zgodba odpira več zanimivih vidikov. Kot prvo seveda razkriva, česa vse je sposoben zagnan in sposoben podjetnik. A o tem kasneje. Moja prva reakcija na eskpresno postavitev mostu, priznam, je bila: Pa je to varno? Ena od lekcij povodnji je namreč ravno ta, da imamo na področju regulacije vodotokov in umeščanja objektov v prostor kaos (pa čeprav poln birokracije). Na udaru kritik pa so bili tudi neprimerno koncipirani mostovi.  Inženir Marjan Pipenbaher, konstruktor pelješkega mostu, je denimo razložil, da pri hudourniških rekah podpore nikakor ne bi smele biti v koritu reke, saj obstaja v tem primeru nevarnost izpodkopavanja temeljev, okrnjena pa je tudi pretočnost. Direktor Inštituta za vodarstvo Primož Banovec pa je o mostu, ki ga je podrlo v Kamniku, za Večer povedal: "Zavod za varstvo kulturne dediščine je v svojih pogojih zahteval, da mora imeti nov most, ki se že projektira, obvezno sredinski opornik, ker ljudje lokalno to imenujejo Plečnikov most, saj ima stebričke. To je bizarno. No, narava je hitro pokazala, kaj si misli o sredinskih opornikih na hudournikih." Ambrožev most sredinskih opornikov sicer nima. Dva vzdolžna jeklena profila, ki ju povezujejo jeklene plošče, sta po besedah Dulerja statično preverjena; vprašanje pa je, če je bila preverjena tudi nosilnost brega in stabilnost obeh brežin. Pa vendarle: da v inženirsko-arhitekturnem smislu objekt še zdaleč ni brez vrednosti, priča zapis arhitekta Matevža Grande za revijo Outsider. Zapisal je, da gre za enega najbolj navdihujočih objektov, zgrajenih v zadnjem času, in celo, da bi ga lahko "brez zadržkov umestili med presežne primere sodobne arhitekture".  Osemtonski most, ki je stal okoli deset tisoč evrov, po njegovih besedah spontano artikulira aktualne prostorske paradigme: minimalen poseg v prostor, ponovna uporaba materialov (ograje) in merilo človeka. "Težko bi z manj sredstvi dosegli večji učinek," pravi Granda. Vloga države Kakorkoli, županu ne bi mogli pretirano zameriti, če zaradi varnostnih razlogov postavitve ne bi dovolil. Prav tako nihče ne misli, da bi morali zasebnikom sistemsko omogočiti, da takole čez noč postavljajo mostove. Kljub temu pa zgodba Ambroževega mostu razkriva potencial podjetniškega sektorja, ki bi se ga dalo sprostiti z rahljanjem na kakšnem drugem področju. Cinik bi lahko rekel, da mora priti do naravne katastrofe, da se tega zave cela Slovenija. Ne gre za vprašanje, ali rabimo več ali manj države, ampak kje jo rabimo več in kje manj. Slovenija je polna paradoksov. Preobilno državo imamo na področjih, kjer bi morala biti vitkejša, po drugi strani pa povsem odpove na področjih, kjer se ji ne bi odrekli niti največji svobodnjakarji (npr. pri regulaciji vodotokov). Popušča torej ravno tam, kjer ne bi smela popustiti, ne popušča pa tam, kjer je absurdno ne popustiti.  Ne gre torej za vprašanje, ali rabimo več ali manj države, ampak kje jo rabimo več in kje manj. Pred dnevi je v okviru dobrodelne akcije na Radio 1 poklical obupan mož in oče, ki mu je zalilo na novo obnovljeno hišo. Zavarovati je ni mogel, ker leži na rdečem poplavnem območju. Pri tem se zastavlja vprašanje, kje je v takih primerih naša pogosto preveč pokroviteljska oziroma paternalistična država. Škatlice za cigarete so zaradi regulacij tako odurne, da jih človek niti pogledati več ne upa, po drugi strani pa lahko veselo gradimo na nevarnih območjih. https://twitter.com/ZanaVertacnik/status/1688988049936400384

Svetovni dan mladih katoličanov je za nami. Sklenil se je prejšnjo nedeljo, 5. avgusta, s slovesno sveto mašo, ki jo je v Lizboni pred okrog poldrugim milijonom mladih daroval papež Frančišek. V Sloveniji je celotno lizbonsko dogajanje precej izzvenelo s četrtka na petek, ko so se v naši domovini pojavila uničujoča neurja in poplave. Če smo tekom prvih dni avgusta še zasledili kakšno novico iz Lizbone, in to celo v t. i. mainstream medijih, se je to, razumljivo, takoj končalo, ko se je na tisoče Slovencev znašlo v stiski. Pretekli teden sem se skozi pogovore z udeleženci, ki so se počasi vračali iz Lizbone, vendarle prepričal, da je moralo biti dogajanje v portugalski prestolnici izjemno zanimivo. Dogodek je pač služil kakor svojevrstno ogledalo različnosti Katoliške cerkve. Ko se na enem mestu znajde toliko vernikov iz celega sveta, je seveda treba pričakovati izjemno različnost. Tolikšno, da se utegne kaj celo zaplesti. Eden takih dogodkov, ki je slovenski javnosti povsem ušel, po svetovnih medijih pa je požel kar nekaj pozornosti, se je v Lizboni zgodil v četrtek, torej že v teku Svetovnega dneva mladih. Tega dne je popoldne skupina konservativno nastrojenih katoličanov zmotila bogoslužje, prirejeno posebej za »romarje LGBTQ«. Protestniki so s križi in rožnimi venci v rokah peli spravno molitev in pri tem seveda motili sam obred. Poklicana je bila policija, ki je »molitvene protestnike« pospremila iz cerkve Marije Vnebovzete v Ameixoeiri, okrožju Lizbone, in omogočila nemoteno nadaljevanje »svete maše za spolne manjšine«. Protestniki so bili menda prepričani, da se bo maše udeležil jezuit James Martin, tekom sedanjega pontifikata glasen zagovornik pravic LGBTQ v Katoliški cerkvi, vendar temu ni bilo tako. Tam so našli – nekako v stilu dogajanja, ki ga je v svoji kolumni na temo SDM-ja ta teden omenil že Peter Merše – le duhovnika, napravljenega v mavrično štolo. Eden od protestnikov, ki ga je policija skupaj z ostalimi priprla, je državne sankcije za Churchmilitant komentiral takole: »To je majhna cena za ljubezen in sledenje našemu Gospodu Jezusu Kristusu! Vsak od dvanajstih ljudi, ki so bili tam, je miren, vemo, da smo storili, kar je prav.« Najprej je treba reči, da bi SDM-ju delali krivico, če bi dogajanje presojali zgolj po takšnih dogodkih. Vsekakor je bil to le majhen dogodek v morju ostalega dogajanja, kar so mi zagotovili tudi romarji, ki so mi po povratku pretekli teden navdušeno pripovedovali o zanosu, katoliškosti in priložnostih osebnega srečanja z Gospodom, ki so jih doživeli v Lizboni. Za katoliško misel v splošnem dandanes mahanje z mavrično zastavo ne pomeni nič dobrega. Neredko gre za nekritično uvajanje ideologije v strukturo, ki ima jasno izražen nauk in prepričanja, katera pa bi nekateri radi na silo spreminjali. Za katoliško misel v splošnem dandanes mahanje z mavrično zastavo ne pomeni nič dobrega. Neredko gre za nekritično uvajanje ideologije v strukturo, ki ima jasno izražen nauk in prepričanja, katera pa bi nekateri radi na silo spreminjali. Mahanje z mavrično zastavo v katoliškem območju običajno pomeni jasno izraženo željo po spremembi, nasilni vdor v katoliško misel, ki je glede nekaterih vprašanj precej jasna, pa naj bo to komu všeč ali ne. Na drugi strani pa imamo v konkretnem primeru opravka z nekakšnim mavričnim otočkom, v katerega je na silo vdrla neka skupina, ki se je čutila poklicano »z mečem in ognjem« razrešiti svoje probleme. Paradoks je tukaj dvojen: zgodil se je katoliški vdor med tiste, ki običajno precej radi vdirajo v katoliška prepričanja. Če to kam vodi, ne vem, verjetno ne. Prvič, to nikamor ne vodi, ker, dokler poteka katoliško bogoslužje, je to vendarle svet trenutek in ne prostor za izražanje osebnih mnenj udeležencev ali mimoidočih; drugič, ne vem, v čem je bistvena razlika med militarizacijo mavrične zastave in militarizacijo razpela; tretjič, gre za osebne zgodbe ljudi, zbranih v neki cerkvi, mnogi med njimi z občutkom odrinjenosti iz Katoliške cerkve. Eno je ideologija, ki se skriva za mavrično zastavo, nekaj povsem drugega pa so (neredko težke) osebne zgodbe ljudi. Eno je ideologija, ki se skriva za mavrično zastavo, nekaj povsem drugega pa so (neredko težke) osebne zgodbe ljudi. Točka, kjer se lomijo »katoliška kopja« In na tej točki srečanja med naukom Cerkve in osebnimi zgodbami ljudi se, kakor smo že večkrat zapisali, dandanes lomijo »katoliška kopja«. Med drugim je tako precej prahu dvignil tudi nagovor jezuita Jamesa Martina mladim v Lizboni. Zbudil je precejšnje pomisleke staršev, ki se sprašujejo, ali je svetovni dan mladih primeren prostor za razpravo o LGBT vprašanjih. Na koncu iz vsega tega ni bilo nič, ker je pater Martin mnogim zbranim mladim držal povsem običajno katehezo brez poudarjanja teh tem; hkrati pa je treba tudi priznati, da v primeru patra Martina – če bi že razlagal svoje ideje o potrebi po spremembi Katekizma glede LGBT tem – človek vsaj ve, kaj razlaga in se s tem lahko sooči. Za koliko drugih predavateljev na SDM-ju nihče ne ve, kaj točno so razlagali in ali so se povsem držali »katoliške moralke«. Ja, SDM je po definiciji dogodek, ki pokaže vso različnost Cerkve, v nekaterih primerih lahko tudi usodno razklanost. In to kažejo tudi takšni, v preteklih dveh tednih izstopajoči dogodki. Na eni strani denimo mavrične zastave in bogoslužja za »spolne manjšine«, na drugi strani mahanje s križem po vzoru nekih drugih časov. Na eni strani predavanja nasprotnikov Katekizma, na drugi strani pa kateheze zelo katoliških, konservativnih avtorjev. To je pač realna slika Katoliške cerkve v 21. stoletju.

Zvočni posnetek komentarja Petra Jermana

Odkar se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija nad Ukrajino, tako Rusija kot Ukrajina iščeta mednarodno podporo pri različnih mednarodnih igralcih. Ukrajina je seveda takoj prejela odločno podporo Zahoda, medtem ko se je Rusija kmalu znašla v težavah zaradi poslabšanja odnosov z nekaterimi do takrat bližnjimi zavezniki, npr. Kazahstanom. Dolgoročno gledano sta seveda obe državi iskali realno mednarodno podporo in ne samo kratkoročne pomoči, zlasti diplomatsko podporo za začetek morebitnih mirovnih pogajanj za zaustavitev vojne v Ukrajini. Od takrat Ukrajina in Rusija nadaljujeta diplomatsko tekmo, ki se je nazadnje pokazala na konferenci v mestu Jeddah v Saudski Arabiji, na kateri je sodelovalo 42 držav. Tam je Ukrajina predstavila in zagovarjala svoja stališča do morebitnih mirovnih pogajanj z Rusijo. Večina sodelujočih držav je prišla iz različnih regij t. i. svetovnega Juga. Med njimi velja omeniti tri pomembne igralce: Kitajsko, Saudsko Arabijo in nekatere afriške države. Ukrajina je v mestu Jeddah zbrala številne pomembne igralce Ukrajina je od lanskega novembra usmerila vse svoje diplomatske napore v realizacijo 10-stopenjskega mirovnega načrta predsednika Zelenskega, ki ga je predstavil na zadnjem vrhu držav G-20. Pogovori v Jeddi so potekali prav o tem načrtu. Glavni uspeh, ki sta ga dosegli Ukrajina in Saudska Arabija (zlasti po zaslugi saudskega kronskega princa Mohameda bin Salmana,  znanega pod kratico MSB) kot gostiteljica te konference je bil prihod kitajske delegacije, saj je Kitajska nekoliko sprejela saudsko vabilo in se dejansko udeležila dogodka. To je dejansko nov element, ki je v nasprotju z dosedanjo kitajsko politiko, zaradi katere se Kitajska ni udeležila junijskih pogovorov, ki so potekali na Danskem. Zato je ravno prihod Kitajske v Jeddo za nekatere analitike dokaz, da se je kitajski voditelj Xi Jinping začel premikati v smer vloge mirovnega posrednika. Če se bo ta premik Kitajske v resnici zgodil, bo imel številne mednarodne posledice. Poleg Kitajske je Ukrajina z aktivno pomočjo Saudske Arabije uspela prepričati k udeležbi na konferenci v Jeddi tudi nekatere druge pomembne države svetovnega Juga, med katerimi lahko omenimo Indijo, Brazilijo, Egipt in še nekatere druge države. To je uspeh tako Ukrajine kot Saudske Arabije, ki se bori za izhod iz mednarodne osamitve po nekaterih političnih umorih, za katere je bil odgovoren prav princ MSB. Ukrajina je na konferenci lahko računala na podporo ZDA in nekaterih članic EU, med katerimi pa razumljivo ni bilo Slovenije. Končni rezultat konference je sicer vprašljiv, kar potrjuje dejstvo, da se pogledi mednarodnih medijev in analitikov na njeno uspešnost razhajajo. Večina pozdravlja dogovor o nadaljevanju pogovorov oz. zavezi, da se bodo udeleženke ponovno sestajale tudi v prihodnje, medtem ko nekateri poudarjajo, da do pravih in konkretnih rezultatov v Jeddi ni prišlo. Kje je skorajšnja članica VS OZN ????????? https://t.co/DUzgzTD2bm — Janez Janša (@JJansaSDS) August 7, 2023 Afriška ušesa vedno manj poslušajo Rusijo Teden dni pred konferenco v Jeddi je Rusija s svojim predsednikom Vladimirjem Putinom tudi poskusila odigrati diplomatski trik z drugim vrhom med Rusijo in afriškimi državami. Visoka pričakovanja Kremlja so doživela hladen tuš, saj se je vrha udeležilo le 17 afriških držav, kar je manj kot polovica od 43 držav, ki so se udeležile prvega vrha leta 2019. Slabe novice se tam niso končale, saj so nekatere od udeleženih držav izrazile svoje skrbi pred rusko blokado dostave ukrajinskega žita preko Črnega morja. Večina afriških držav je umik ruskega soglasja za izvedbo programa Grain from Ukraine označilo kot spremembo ruske politike o dostavi ukrajinskega žita do mednarodnih trgov sprejelo kot slabo novico. Tako so ob boku Rusije ostale le še nekatere afriške avtokracije, ki od Rusije dobivajo minimalno finančno pomoč in vojaško pomoč v obliki skupine Wagner (kot npr. Mali, Srednjeafriška republika, Mozambik, Zimbabve in sedaj Niger). Tako so ob boku Rusije ostale le še nekatere afriške avtokracije, ki od Rusije dobiva minimalno finančno pomoč in vojaško pomoč v obliki skupine Wagner Kljub temu je treba razumeti, da afriške države še niso povsem na strani Ukrajine, saj jih je njihov odločen pragmatičen odnos postavil pred odločitev – ali izberejo partnerko, ki je na strani mednarodnega prava in ki upošteva svoje obljube, ali pa državo, ki krši mednarodno pravo in zaporedoma prekinja obljube ter s tem ogroža ves kontinent z grožnjo lakote. Se bodo ZDA pod Trumpom pridružile neuvrščenim? Medtem ko se diplomatske bitke še naprej bijejo po Afriki in Aziji, se dobršen del Zahoda že obrača proti ameriškim predsedniškim volitvam novembra prihodnjega leta (2024). Če so ZDA pod demokratsko vlado Joeja Bidna postale glavna zaveznica in podpornica Ukrajine, se v ameriških opozicijskih krogih širijo zaskrbljujoče govorice o možnem umiku pomoči ZDA v primeru republikanske zmage. Republikanska stranka je sicer tradicionalno velika zagovornica angažirane ameriške zunanje politike, a odkar je padla v roke nekdanjega predsednika Donalda Trumpa, se je usmerila na pot k izolacionizmu, ki so ga ZDA prakticirale v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Velika večina republikanskih politikov v obeh domovih ameriškega kongresa je še vedno trdnih podpornikov Ukrajine, a vzdušje je popolnoma drugačno pri trenutnih republikanskih predsedniških kandidatih. Najmočnejša med njimi, Donald Trump in floridski guverner Ron de Santis, trdita, da ZDA pošilja preveč finančne in vojaške pomoči Ukrajini. De Santis je pred kratkim začel zagovarjati idejo premirja, medtem ko Trump populistično obljublja, da bo takoj po svoji izvolitvi poklical Volodimirja in Putina in v trenutku ustavil vojno. Trump je sicer tudi že znan po kontroverznih zunanjepolitičnih odločitvah, saj je v svojem prvem mandatu dovolil turško invazijo v severno Sirijo in s tem zabodel nož v hrbet Kurdom, ki so bili glavni zavezniki Zahoda pri bojih proti Islamski državi (ISIS). Poleg te napake je Trump tudi že nekajkrat, predvsem na začetku svojega predsedniškega mandata, grozil z umikom podpore severnoatlantskemu zavezništvu (NATO), kar je že takrat zaskrbelo voditelje Evrope. Naj torej povzamemo: Ukrajina zelo počasi oziroma postopoma uspeva pri prepričevanju afriških in azijskih držav za podporo svojim geopolitičnim ciljem, medtem ko Rusija počasi izgublja tla v mednarodnem okolju, čeprav še vedno uspeva najti poslušna ušesa pri nekaterih državah. Kljub temu se ta geopolitični šah lahko v trenutku preobrne, če se konec naslednjega leta v Beli hiši v Washingtonu znajde napačna oseba. Do tja pa je vendarle še daleč in do takrat se lahko še marsikaj zgodi.

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Slovenija se sooča z eno največjih naravnih katastrof v svoji zgodovini. Zalitih je bilo na stotine domov, uničenih kilometre infrastrukture ter spremenjene usode na tisoče ljudi. In tako kot ob vsaki podobni situaciji, na kateri je velik fokus naroda – pa naj bo to ob pozitivnih zgodbah, kot je denimo kakšna športna zmaga, ali negativnih, kot so omenjene poplave – so ljudje na določenih položajih, kjer njihove dolžnosti predstavljajo tudi priložnosti. Prvi v vrsti so gotovo politiki. Voditelji naroda, ki so sedaj na mestih, da ukrepajo. Najprej kratkoročno in potem dolgoročno. To je njihova dolžnost, ki pa se lahko kaj kmalu spremeni tudi v priložnost. Priložnost za vehementne obljube, ki znižujejo vrednost tistega, kar je resnično možno realizirati. In zvišujejo kratkoročne "delnice" tistim, ki te obljube izrekajo. Obenem pa so tukaj tudi politiki, ki niso na izvršnih funkcijah – preprosto rečeno opozicija, ki kaj dosti drugega, kot da se strinja in ne dela zdrahe, ne more. Pri tem pa budno spremlja morebitne napake oblasti, ki bi se pokazale kot ranljivost na dolgi rok. Pri vsem tem pa se seveda pojavi tudi skušnjava priložnosti, ki je kislo opozicijsko grozdje. Primer tega je pogrevanje zgodbe okoli zakona o vodah ter sprememb načrta za okrevanje. Kislo grozdje, ki se mu v zadnjem dnevu ne more odreči niti vladajoča struktura. Po vojni je lahko vsak general. In generali si ponavadi ne umažejo škornjev. Ko pride do naravnih katastrof, pa so generali še preveč radi med prvimi na terenu. Po vojni je lahko vsak general. In generali si ponavadi ne umažejo škornjev. Ko pride pa do naravnih katastrof, pa so generali še preveč radi med prvimi na terenu. Teren, ki je hkrati dolžnost, vendar lahko še prehitro postane priložnost. Meja pa je pri izbirčnem narodu, polnem podpihovalcev ene ali druge strani, zelo tanka. Vladajoča struktura in njena hoja po "terenu" je znak solidarnosti, vendar lahko prehitro postane priložnost za nabiranje nekih imaginarnih političnih točk. Točk, ki so lahko na zelo trhlih nogah, če je ta teren posnetek iz dragega avtomobila ali zasedanje mest v helikopterju, namenjenih za pomoč ljudem. Narod naš dokaze hrani, ampak spomin je pa bolj slab. Opozicija pa tudi ni izvzeta, seveda. Enkrat so škornji prečisti, drugič majica preveč umazana. Meja med premalo, dovolj in preveč objav pa se lahko prekmalu znajde v definicijah dušebrižniške strani tviterja, ki rada citira najbolj zlorabljeno knjigo na tem svetu. Ali tistega, ki pomaga in zraven objavi sliko, res velja opomniti s citatom iz Svetega pisma o tem, da se ne trobi, ko se daje? Ali bolj velja spodbudna beseda in "zlorabljen" citat iz drugega dela iste knjige, kjer lahko beremo, da naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih? Tanka je meja in mala je razdalja od bruna v lastnem očesu do iveri v bratovem. Samo na prvo ne znamo pokazati sami. Tako kot se desetletja očitno nismo znali zavedati, da obljube morajo presegati volilne mandate. Kajti oskrba vodotokov je bila in bo zlorabljena tema, ker trči v gradbeni, okoljski, politični in verjetno še kak lobi, ki ima svojo računico. Računico, ki se na koncu konča kot račun, ki ga poravnajo ljudje s tem, da imajo zalite hiše, uničeno imetje ter postavljena življenja na glavo. Računico, ki se na koncu konča kot račun, ki ga poravnajo ljudje s tem, da imajo zalite hiše, uničeno imetje ter postavljena življenja na glavo. Čas za vehementne obljube se je iztekel. Sedaj prihaja čas pravilnih, dolgoročnejših odločitev. Denar za protipoplavno zaščito je nujno potreben in je dolžnost naše skupnosti, da zavaruje svoje sodržavljane. Je pa tudi priložnosti – za korupcijo, klientelizem in stotine malih zločinov, ki se zgodijo po krvavem potu enega javnega projekta. Upajmo, da bo čim manj okužb s temi boleznimi, ko se bo delil naš denar za ureditev naših vodotokov. Dolžnost vseh vpletenih je jasna. Seveda pa je to tudi priložnost. In meja med koristnim s prijetnim ter koristnim s koristoljubnim je tanka. Slovenski kavč komentatorji pa že vnaprej seveda najdejo napako v vsem zgoraj opisanem, kajti v njihovi sveti preproščini je svet preprosto črno-bel. Predvsem pa sočlovek ne more nikoli narediti ničesar prav. Je video v avtu politika res taka groza, če je bilo sporočilo spodbudno in je doseglo pozitiven učinek? Je slika poslancev opozicije med odstranjevanjem blata res tak naglavni greh, če so res postorili nekaj dela? Je pomoč gasilca kaj manj vredna, če je potem dal nekaj intervjujev in kuka z vsake druge naslovnice? Naslednja priložnost za pokazati svoje razumevanje dolžnosti pa bodo vsi ti komentatorji imeli v ponedeljek – bo kolona na primorski avtocesti proti morju daljša ali krajša od tiste na štajerski proti Savinjski dolini in Koroški?

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat

Zvočni posnetek komentarja Federica V. Potočnika

Sovražni govor naj bi bila takšna govorica, ki žali in diskriminira. Se sliši lepo, ker tudi meni ni všeč, če me žalijo. Toda kdo določa, kaj je žaljivo? V tem ni univerzalnosti, ker je odvisno od reakcije vsakega posameznika. Kar je žaljivo za enega, ni nujno žaljivo za drugega. Če so nekateri prizadeti zaradi neke izjave, je ta prizadetost njihova stvar, ne moja, kaj šele stvar vlade. »Sovražni govor« je zato v resnici evfemizem. Gre za bolj sprejemljivo besedno zvezo kot njen resnični pomen, torej govor, ki določeni vplivni skupini ni všeč in se ga zato trudijo ukiniti. In tukaj je nevarnost koncepta sovražnega govora, ker zajeda v svobodo govora. Svoboda govora pomeni, da lahko govoriš, kar hočeš. Pomeni tudi, da lahko žališ in si neprimeren. Ljudje že imamo mehanizme za tisto, česar nočemo slišati. Zamenjamo kanal, prekinemo prijateljstvo, glasujemo drugače. Gre za našo osebno odločitev, ki je ne vsiljujemo vesoljni Sloveniji. Pri levici in Levici je drugače – tam bi tisto, česar nočejo slišati, prepovedali vsem. Tu proseva njihov bizarni večvrednostni kompleks, da je boljše za vas, da vam oni kot poklicani določajo, kaj smete slišati. Pri levici in Levici je drugače – tam bi tisto, česar nočejo slišati, prepovedali vsem. Tu proseva njihov bizarni večvrednostni kompleks, da je boljše za vas, da vam oni kot poklicani določajo, kaj smete slišati. Ampak v demokraciji vas morajo v to prepričati, zato kot primer običajno ponudijo izbrano ekstremno izjavo, nad katero se vsi zgražamo, s čimer kompromisno sprejmemo neko potrebo po omejevanju govora. S tem odpremo vrata cenzuri. Od tod naprej se sproži kaskada, kjer ne cenzurirajo samo kakšne hvale Hitlerju, ampak že vaš komentar na Facebooku, da pa mogoče ne bi podjetnikov sterali z bajoneti v morje, ali pa tvit, da imamo najbolj nesposobno vlado vseh časov. Zato tukaj ne gre za odpravo ekstremov, ampak za usmerjanje javnega diskurza. Vseeno jim je za žaljive primitivce, gre se jim za to, da kontrolirajo, katerim informacijam ste vi in vaša družina izpostavljeni. Gre za pranje (vaših) možganov. Kdo bo prvi vrgel kamen? Drug velik problem je v oblastnikih, ki to cenzuro izvajajo. Kdo določa, kaj velja za sovražni govor? Kdo bo sodil in po katerih standardih? Zato nastajajo razni sveti, kjer nekaj posameznikov parlamentira o tem, koliko vas bodo okrnili (Zakaj ravno oni in ne jaz? Mimogrede, zakaj so vsi tam enakomisleči? Vsi levi?). Nato določijo sodišča, ki vam bodo sodili po teh njihovih standardih. In kar naenkrat smo pri kaznovanju, ko ne delate tako, kot si je zamislila neka od nikoder izvoljena skupinica pri predsedniku vlade. To ni več hec! Ena od neposrečenih izjav skupinice, ki nam poskuša cenzurirati govor, je, da t. i. sovražni govor zbuja javno zgražanje. Pomislite: če obvladuješ glavne medije, je vsako tvoje zgražanje naenkrat javno zgražanje, tvoj sovražnik postane sovražnik naroda. To je nevarno, povečuje vpliv medijev in zmanjšuje vašega. In da ne bo nobenega dvoma: niso oni tam zato, da bi utišali sebe. Oni so tam zato, da utišajo vas. Na dolgi rok pa cenzuriranje vašega mnenja pripelje do tega, da tega vašega mnenja ne bo več. Obveljalo bo samo tisto, kar skupinice dovoljujejo, šole učijo in mediji prikazujejo. Ni dovolj, da si nekateri še danes ne upajo spregovoriti, ker se bojijo standardov in kazni režima izpred pol stoletja? V to drvimo nazaj. Skrajna levica od svojega nastanka teži k popolni oblasti, zato se težko znajde v okoljih, kjer mora upoštevati druge. Zakaj? Takšen je njihov mehanizem že sto let. Skrajna levica od svojega nastanka teži k popolni oblasti, zato se težko znajde v okoljih, kjer mora upoštevati druge. Kot smo videli pri posvojitvah s strani istospolnih parov, tudi več izgubljenih referendumov jih ne ustavi – za vašo voljo jim je vseeno. Zakaj je temu tako? Težko pripišemo vse zlobi in frustracijam, ki jih je tam sicer precej. Pri njih gre za prepričanje, da so oni boljši od vas, da so njihove ideje boljše od vaših in imajo zato moralno pravico, da vas povozijo za njihovo uveljavitev – cilj opravičuje sredstva. Cel projekt sovražnega govora je namenjen temu, da v demokraciji uvedejo totalitarno cenzuro. To je strup za svobodo, strup za razmišljujoče in za uspešne ljudi. Voda na mlin luzerjem, ki morajo svoje slabe ideje vsiliti ljudem, ker jih prostovoljno nihče ne kupi. Če cenzuriraš vse ostale stranke, bomo morda enkrat spet vsi volili edino dovoljeno stranko. Ker smo v času, ko sta desna civilna družba in politika nadvse šibki, jih moramo ustaviti mi – svobodni državljani. Če jih ne bomo ustavili mi, našim zanamcem morda niti ne bo dovoljeno.

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Ponovno nekaj besed o Ukrajini: kaj se dogaja s protiofenzivo, koliko časa Ukrajinci sploh še imajo za konkretnejši preboj, kaj pomeni prenos vojne v Rusijo, pa tudi o tem, kako okupatorska država neposredno ogroža varnost EU, hkrati pa gradi obsežno zavezniško omrežje v tretjem svetu. Zakaj Zahod to dopušča? Ni skrivnost, da protiofenziva poteka počasneje od pričakovanj. Branilci sicer še vedno prodirajo v treh smereh (jug, jugovzhod in severovzhod), zaenkrat pa so največje uspehe dosegli na srednji smeri, s katero skušajo ločiti Doneško oblast od Zaporoške. Kot smo že mnogokrat izpostavljali, največjo težavo predstavljajo minska polja, ki otežujejo prodor do fortifikacij tako imenovane Surovikinove linije. Poleg tega bo vse večja težava za osvoboditelje tudi linija sama, saj naj bi se v prihajajoči fazi protiofenzive v optimalnem namišljenem scenariju utrdbe eliminirale z zračno premočjo. Ker Ukrajina letalstva tako rekoč nima, naj bi udarno moč letalstva v realnosti nadomestila z artilerijo. A roko na srce, streliva je premalo. Spomnimo, kako je delegacija Evropske komisije pred meseci obiskovala posamezne države in ugotavljala, koliko streliva bi se kje dalo proizvesti. Že takrat sem marsikdaj opozarjal, da se EU tudi pri tem ključnem projektu drži birokratskega pristopa kot pijanec plota in osebna pričakovanja nikoli niso bila visoka. To se je žal potrdilo in pomanjkanje streliva za težka orožja gre na rovaš EU. Ne posameznih držav, pač pa neizvedljivih obljub Bruslja. Pa tudi občasne zadržanosti ZDA, ki se sicer sooča tudi s problematiko na Pacifiku. Kakorkoli, EU je obljubila milijon artilerijskih izstrelkov do konca leta. A če bi hoteli učinkovitejšo protiofenzivo, bi jih Ukrajinci potrebovali v tem trenutku, ne pozimi, ko bo fronta mirovala. Eden glavnih razlogov, zakaj se je protiofenziva ob precejšnjem pomanjkanju sploh začela, je, da je Kijev že pomladi razpolagal z okoli 60.000 svežimi, po zahodni doktrini usposobljenimi pripadniki. Ko postaviš tako vojsko, je nakopičeno energijo treba nekam kanalizirati, sicer izgubi smisel. Razpaseta se nejevolja in nezaupanje in steber države se začne podirati. Kijev je v tej situaciji ocenil, da je znatno pomanjkanje streliva vzdržnejše od morebitnega popolnega padca morale. Čas za premike je omejen Osvoboditelji imajo še okoli dva meseca časa za večje premike. Potem bo sledil dež, temu pa sneg in teren bo spet neprehoden do konca aprila. Ob trenutno razpoložljivih sredstvih do oktobrskega deževja osvoboditeljem najbrž ne bo uspelo prebiti fortifikacij do te mere, da bi bistveno ogrozili okupatorjevo prisotnost na zasedenih ozemljih, prodor do Azovskega morja pa bo potrebno zamakniti v prihodnost. Tega ne pišem iz kakršnih koli simpatij do okupatorja. Takšna je žal kruta realnost bojišča. Vse večkrat pa se pojavljajo napadi branilcev globoko v zaledje, denimo na Krim in celo v Moskvo, kjer se je nedavno odvil napad z dvema dronoma. Predsednik Zelenski je ob tem povedal, da se vojna postopoma seli na ozemlje Rusije. Potrebno je vedeti, da ne gre za premike večjega obsega, s katerimi bi Ukrajina zasedala matično Rusijo in na koncu porazila kremeljski režim. Večini je to jasno, a vseeno pojasnjujem, ker se bodo proruski oglasili, da zavajam, ker se "preseliti vojne na ozemlje Rusije ne da". Pri teh napadih gre po eni strani za poizkuse eliminacije ključnih točk, po drugi pa za psihološki učinek, da lahko nevarnost pride kadarkoli od kjerkoli. Pri teh napadih gre po eni strani za poizkuse eliminacije ključnih točk, po drugi pa za psihološki učinek, da lahko nevarnost pride kadarkoli od kjerkoli. In medtem ko bi Rusija lasten podoben pristop svetovni javnosti prodajala kot neko genialno hibridno vojno, sedaj Peskov in njegovi govorijo, da Ukrajina to počne iz obupa, saj da je "protiofenziva propadla". Ne eno ne drugo ne drži povsem: hibridni pristop je v današnjem bojevanju nuja, ofenziva pa je kljub zaostankom daleč od propada. Ukrajinci držijo pobudo in glede na razmere jim je uspelo precej. Rusija ne sedi križem rok Na drugi strani pa tudi okupator ne sedi križem rok: Wagner naj bi nadomestil rusko vojsko kot glavnega partnerja beloruskih oboroženih sil, medtem pa se nekateri pripadniki omenjene neonacistične plačanske skupine gibljejo v okolici poljske meje. Za osvežitev spomina: pred časom so ruske in beloruske oblasti skušale destabilizirati Poljsko z dovozom ilegalnih migrantov z Bližnjega vzhoda. Ni jim uspelo, Poljska je vzdržala. Ponovno se govori tudi o prisotnosti migrantov v obmejnem pasu, vendar obstaja tudi možnost za diverzije Wagnerja na ozemlju EU in NATO. Tu se na prvi pogled pojavlja vprašanje aktivacije petega člena; če Wagner deluje na Poljskem, deluje na celoten NATO. A ni čisto tako. Spomnimo, da so pred časom pripadniki ruskih formacij v okviru ukrajinskih sil izvedli vpade na ozemlje matične Rusije. Čeprav je bilo jasno, za kaj gre, se je Kijev od omenjenih formacij oddaljil in zanikal vpletenost, Rusija pa na to ni odgovorila "z vsemi sredstvi" (torej jedrskimi), kot je zapisano v ruski doktrini. S tem sta vojskujoči se strani vzpostavili precedens: če Wagner začne delovati na Poljskem, se bo vojna dejansko prenesla na ozemlje Nata, vendar je v tem kontekstu verjetnost za uveljavitev petega člena tako rekoč nična. Vse je odvisno od tega, kakšno pravno definicijo si izbere politika. Rusija pa si z državnimi udari ob tem zagotavlja široko mrežo podpornih držav oziroma oboroženih skupin, predvsem v Afriki. Imamo Niger, Čad, Sudan, Mali in še kaj. Te države polzijo iz rok Zahoda in predstavljajo vir financiranja nasprotne strani in destabilizacije Zahoda. Tema, vredna poglobljene debate, a če strnem, za lastni obstanek je čas, da Zahod preraste mnogokrat namišljene zgodovinske komplekse in se skuša ponovno postaviti na noge. Tudi če Ukrajina zmaga, Zahod izgublja drugje. Zgornji komentar ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Sklenite naročnino na Domovino in tako pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin ter sproti podprete neodvisno novinarstvo. Izbrano za naročnike: Živalske vrste, ki so jim zaradi človeka napovedali izumrtje, zdaj pa cvetijo kot že dolgo ne Svetovni dan mladih: živahno na prizorišču, kontroverznosti in resna vprašanja burijo duhove v ozadju Skrivnostni pomeni črke X, h kateri se zateka Elon Musk Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran

Zvočni posnetek komentarja Tea Petroviča Presetnika

Tema tokratnega zapisa iz meni neznanih razlogov ni kaj dosti odmevna. Kljub temu, da gre za zelo pereč problem, ki zadeva več ali manj vse vidike družbe, ni dosti problematiziran. Okoli njega ni razgretih debat kot okoli visokih temperatur ali pa mogoče nutrij oziroma spremljevalk. Govorim namreč o zaupanju.  Natančneje in za demokratično družbo še toliko pomembneje o zaupanju v institucije. Glede na zadnjo raziskavo Valicona Ogledalo Slovenije – pomlad 2023 je zaupanje v večino institucij negativno. Torej jim mnogo več ljudi ne zaupa kot obratno. In pri tem ne gre za nov pojav. Vrstni red in številke se morda malce spreminjajo, a v negativu so bolj ali manj že od leta 2012 enaki »prestopniki«. Ne vem, sem morda čuden, ker se mi to zdi hud, morda celo osreden problem naše družbe? Zaupanje v institucije – pomlad 2023. Vir: Valicon Kot lahko razberemo iz rezultatov, so ljudje izrazito nezaupljivi do institucij, kot so sodišča, vlada, javna uprava, politične stranke in mediji. Same institucije, bistvene za zdravo delovanje demokratične družbe. Seznam nezaupanja dopolnjujejo tudi druge pomembne institucije, kot so Cerkev, sindikati in zdravstvo. Izgleda, da ljudje v večji meri zaupajo le redkim, kot so mala slovenska podjetja, civilna zaščita, podjetje, kjer so zaposleni, vojska in policija. Častno omembo si zaslužita še šolstvo in velika slovenska podjetja. Ter dodatno zaskrbljujoče; vsi omenjeni (pozitivni), z izjemo vojske, so od zadnje meritve doživeli upad zaupanja.  Pandemija nezaupanja  Posledice takšnega stanja smo lahko opazovali v nedavni pandemiji. Ljudje niso sprejemali priporočil in določil politike in stroke. Širile so se različne teorije zarote. In čeprav sem bil sam večkrat cepljen in nisem podpornik raznih nasprotnikov cepljenja, priznam, da sem jih nekako razumel. Zakaj bi ljudje v takšnem okolju verjeli in zaupali, da gre res za njihovo dobro?  Kako si lahko nekateri predstavljajo, da bodo prepričali ljudi, naj spremenijo temeljne življenjske navade, kot so prehrana, transport, pridobivanje informacij ..., ko pa je toliko ljudi prepričanih, da imajo nekaj za bregom?  Pandemija je mimo; a le vprašanja časa je, kdaj pride naslednja kriza, ki bo zopet razgalila ves obseg nezaupanja. Sploh v času izredno hitrih sprememb, ki bodo do obisti spremenile naš način življenja. Kako si lahko nekateri predstavljajo, da bodo prepričali ljudi, naj spremenijo temeljne življenjske navade, kot so prehrana, transport, pridobivanje informacij ..., ko pa je toliko ljudi prepričanih, da imajo nekaj za bregom?  In kako vedeti, ali morda res kaj imajo? Obstoječe stanje samo poglablja nezaupanje in posledično polarizacijo. Ljudi spreminja v paranoične skeptike, ki ne verjamejo ničemur, razen določenim virom, ki so jih iz takšnih ali drugačnih razlogov izbrali za verodostojne.  Če bi bil bolj nezaupljiv, bi morda celo pomislil, da nekomu takšno stanje izredno ustreza. Kdor ne verjame ničemur, namreč verjame vsemu ... Vodenje z zgledom ... ali zakonom?  Kot tako pogosto počnemo, problema ne naslavljamo pri njegovem viru, temveč se prepiramo glede posledic in detajlov. Ne spomnim se, da bi se v času kovida kdo vprašal, zakaj ljudje raje verjamejo naključni objavi na Facebooku kot priporočilom državnih oziroma mednarodnih institucij.   Zaupanja se ne ukaže ali predpiše. Zaupanje se pridobi, z neprestanim neoporečnim delovanjem. In čeprav se ga gradi celotno življenje, se ga lahko izgubi v trenutku. Posledice tega lahko sedaj spremljamo v realnem času.  Zaupanja se ne ukaže ali predpiše. Zaupanje se pridobi, z neprestanim neoporečnim delovanjem. Trenutna vlada rada govori, da vodi z zgledom. A kaj, ko je ta zgled očitno omejen na »spoštljivo komunikacijo«. In medtem ko spoštljivo komunicirajo, s svojim delovanjem kažejo, kaj si o državljanih resnično mislijo. Mislim, da ni pretirana ocena, da ta vlada ne bo dvignila nivoja zaupanja.  Kar pa očitno ni niti namen. Namesto vodenja z zgledom je vse bolj priljubljeno ljudem določati, komu morajo verjeti. Koga ne smejo poslušati. In omejevati komunikacijo, kjer se le da.  Račun pride kmalu  Demokratična družba v takšnem stanju na dolgi rok ne more vzdržati. Zakaj bi bil pripravljen plačevati (vedno višje!) davke, če ne zaupam, da bodo korektno porabljeni? Zakaj bi spoštoval sodbe sodišč, ko pa pravna država očitno ne deluje za vse enako? Zakaj bi sledil priporočilom stroke, ko pa so ta tako pogosto povezana s političnimi prepričanji? Zakaj bi bil spoštljiv, ko pa si mnogi spoštovanja niti ne zaslužijo?  Zakaj bi bil pripravljen plačevati davke, če ne zaupam da bodo korektno porabljeni? Takšno razmišljanje bo verjetno označeno za družbeno nevarno (morda celo sovražni govor?), neodgovorno in naivno. Pozivanje k nepokorščini. Problem obrnjen na glavo, kot da je problem v državljanu, ki ni prepričan, komu zaupati, in ne v institucijah, ki so svoje zaupanje zlorabile in zapravile. In ki nimajo nobenega očitnega namena ponovne (in počasne ter težavne) pridobitve tega zaupanja. Zato so potrebni trud in integriteta. Očrniti nasprotnike in preprosto določiti, komu naj se verjame, je veliko enostavneje.  V takšnem stanju bodo sredstva prisile vedno pomembnejša. Demokracija pa bo počasi zdrsnila v avtoritarizem ...   Zgornji komentar ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Sklenite naročnino na Domovino in tako pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin ter sproti podprete neodvisno novinarstvo. Izbrano za naročnike: Svetovni dan mladih: živahno na prizorišču, kontroverznosti in resna vprašanja burijo duhove v ozadju Skrivnostni pomeni črke X, h kateri se zateka Elon Musk Pismo iz Egipta: Sirska kri Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat

Zvočni posnetek komentarja Vida Sosiča

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič.

Zvočni posnetek komentarja Tea Petroviča Presetnika.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta.

Zvočni posnetek komentarja Roka Čakša

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha.

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča.

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat.

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča.

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha.

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič.

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Komentar tedenskega dogajanja med 8. in 14. julijem

Zvočni posnetek komentarja Tea Petroviča Presetnika

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta dr. Marko Jaklič in Federico V. Potočnik).

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha.

Zvočni posnetek kometnarja Milene Miklavčič.

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Zvočni posnetek komentarja Vida Sosiča

Komentar tedenskega dogajanja med 1. in 7. julijem

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratni gost je Evgen Bavčar)

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Irena Kosovel in mag. Miran Možina)

Zvočni posnetek komentarja Pie Kos.

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Komentar tedenskega dogajanja med 24. in 30. junijem

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat.

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratni gost je p. Martin Kmetec)

Zvočni posnetek komentarja gostujočega avtorja.

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška.

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka

Zvočni posnetek komentarja Vida Sosiča

Komentar tedenskega dogajanja med 17. in 23. junijem

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Jelko Kacin in Lojze Peterle)

Zvočni posnetek komentarja Renata Brudarja

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat.

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Komentar tedenskega dogajanja med 10. in 16. junijem

Zvočni posnetek komentarja Tomaža Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha.

Zvočni posnetek komentarja Andreja Černeta

Zvočni posnetek komentarja Matjaža Napasta

Komentar tedenskega dogajanja med 3. in 9. junijem

Zvočni posnetek komentarja Tomaža Kavčiča

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Danijel Lamperger in Goran Novković)

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat.

Zvočni posnetek komentarja gostujočega avtorja.

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Komentar tedenskega dogajanja med 27. majem in 2. junijem

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta:

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratni gost je bivši predsednik republike Borut Pahor)

Zvočni posnetek komentarja Urbana Šifrarja

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta dr. Peter Gregorčič in Jan Zobec)

Zvočni posnetek komentarja Janija Lovšina

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka.

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Komentar tedenskega dogajanja med 20. in 26. majem

Zvočni posnetek komentarja Tea Petroviča Presetnika)

Zvočni posnetek komentarja Vida Sosiča.

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška

Zvočni zapis komentarja Roka Čakša

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Komentar tedenskega dogajanja med 13. in 19. majem

Zvočni posnetek komentarja Tea Petroviča Presetnika

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta prof. dr. Marjeta Zorman Terčelj in prof. dr. Borut Ošlaj)

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat.

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Andreje Grah Whatmough in Uroš Urbanija)

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Komentar tedenskega dogajanja med 6. in 12. majem

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Andrej Rupnik in psiholog Sebastjan Kristovič)

Zvočni posnetek komentarja Andreje Barat.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Zvočni posnetek komentarja Petra Jermana

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška.

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Komentar tedenskega dogajanja med 29. aprilom in 5. majem

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha.

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Komentar tedenskega dogajanja med 22. in 28. aprilom

Zvočni posnetek komentarja gostujočega avtorja.

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Anton Medved in Barbara Lombar)

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Zvočni posnetek komentarja Matjaža Napasta.

Zvočni posnetek komentarja Martina Nahtigala

Komentar tedenskega dogajanja med 15. in 21. aprilom

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta Pavel Rupar in Aleš Primc)

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka

Zvočni posnetek komentarja Roka Čakša

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratni gost je doc. dr. Evgen Benedik)

Komentar tedenskega dogajanja med 8. in 14. aprilom

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta:

Zvočni posnetek komentarja Roka Freliha

Zvočni posnetek komentarja Milene Miklavčič

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Komentar tedenskega dogajanja med 1. in 7. aprilom

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta

Pogovorna oddaja na Domovini (tokratna gosta sta dr. Janez Pogorelec in Jan Zobec)

Zvočni posnetek komentarja Petra Jermana

Zvočni posnetek komentarja gostujoče avtorice.

Zvočni posnetek komentarja Roka Čakša

Zvočni posnetek komentarja dr. Gabriela Kavčiča

Zvočni posnetek komentarja dr. Andreja Finka

Komentar tedenskega dogajanja med 25. in 31. marcem

Zvočni posnetek komentarja Tea Petroviča Presetnika

Zvočni posnetek komentarja Rajka Podgorška.

Zvočni posnetek komentarja Matjaža Napasta